Cena neenakosti ali kapitalizem ne daje, kar obljublja

Zakaj sedanji ekonomski sistem ni uspešen in zakaj je privedel do neenakosti v družbi, ki smo ji priča, v svoji novi knjigi The price of inequality (Cena neenakosti) opisuje Nobelovec za ekonomijo Joseph Stiglitz. Jasno je, da trgi niso delovali tako, kot trdijo njihovi zagovorniki. Ti pravijo, da so trgi stabilni, globalna finančna kriza je pokazala, da so lahko zelo nestabilni, z uničujočimi posledicami. Bankirji so zbirali stave, ki bi banke in celotno gospodarstvo brez državne pomoči spravile na tla. A natančnejši pogled na ta sistem kaže, da to ni bilo naključje, bankirji imajo spodbude, da se tako obnašajo, piše ugledni profesor ekonomije.

Vrlina trga naj bi bila njegova učinkovitost, kar očitno ni res. Najosnovnejše pravilo ekonomije je, da mora ponudba ustrezati povpraševanju, da je gospodarstvo učinkovito. Toda v našem svetu imamo veliko neuresničenih potreb (investicije za odpravo revščine, za razvoj manj razvitih držav, investicije v ukrepe zoper podnebne spremembe), veliko neuporabljenih virov (delavce in stroje, ki delajo manj, kot bi lahko). Največja polomija trga, največji vir njegove neučinkovitosti in pomemben razlog za neenakost je brezposelnost, saj trg ne zmore zagotoviti dela državljanom, ki ga potrebujejo, piše Joseph Stiglitz.

Problem po njegovem ni v tem, ali je globalizacija dobra ali slaba, ampak v tem, da jo vlade zelo slabo upravljajo. Povezanost ljudi, držav in gospodarstev po svetu je mogoče učinkovito uporabiti tako za spodbujanje razvoja kot za širjenje pohlepa in revščine. Enako velja za tržno gospodarstvo. Moč trgov je ogromna, a ti sami po sebi niso moralni, zato moramo odločiti, kako jih vodimo. Trgi so bili ključni za ogromno povečanje produktivnosti in življenjskega standarda ljudi v zadnjih 200 letih, a pri tem napredku so imele pomembno vlogo vlade, kar zagovorniki prostega trga pozabljajo. Po drugi strani trgi tudi lahko zagotavljajo koncentracijo bogastva, prelagajo okoljske stroške na družbo, zlorabljajo delavce in potrošnike. To jim je mogoče preprečiti z ukrepi, ki jih prisilijo, da delujejo v korist večine državljanov. In to je s predpisi za zagotavljanje konkurence, predpisi za zagotavljanje socialne varnosti, delovnih mest in minimalne plače treba početi nepretrgoma.

Sporočilo protestnikov na vseh koncih sveta je enako: trge je spet treba ukrotiti in ukloniti. Brez tega so posledice resne: v okviru demokracije, ki omogoča, da se glas ljudi sliši, ne moremo nadaljevati z odprtim in globaliziranim tržnim sistemom, vsaj ne takšnim, kot ga zdaj poznamo, če povzroča, da se razmere za državljane vsako leto poslabšajo. Tisti, ki so povzročili finančno krizo, so bankirji, a nobeden izmed njih zaradi tega ni bil obsojen. »Če nihče ni odgovoren, če nobenega posameznika ni mogoče okriviti za to, kar se je zgodilo, je problem v gospodarskem in političnem sistemu,« navaja Stiglitz.

Ta sistem po njegovih opažanjih spodkopava še eno pomembno vrednoto – občutek za poštenost. V skladu s tem občutkom bi morali imeti vsaj nekateri od tistih, ki so sodelovali pri plenilskem posojanju denarja in drugih spornih poslih in dejanjih, močan občutek krivde. A zanimivo je, kako malo se jih počuti krive in kako malo se jih je odločilo spregovoriti, kaj se je dogajalo. Kar se je dogajalo, je mogoče označiti kot »pomanjkanje morale«. Mnogo ljudi, ki delajo v finančnem sektorju in tudi drugod, je izgubilo kompas za moralo. »Ko se norme v družbi spremenijo, ker toliko ljudi izgubi moralni kompas, to pove nekaj zelo pomembnega o družbi,« opozarja ugledni ekonomist Stiglitz.

Če bi trgi še naprej dajali, kar so obljubljali, to je izboljšanje življenjskega standarda večine državljanov, bi ljudje oprostili vse grehe, ki jih podjetja povzročajo okolju, jih delajo z izkoriščanjem revnih. A protestniki po vsem svetu zdaj ugotavljajo, da kapitalizem ne daje, kar obljublja, namesto tega povzroča neenakost, onesnaževanje, brezposelnost in kar je najbolj pomembno – zniževanje vrednot na raven, kjer je vse sprejemljivo in nihče ni odgovoren.

Joseph Stiglitz nadalje ugotavlja, da je politični sistem odpovedal v enaki meri kot ekonomski. Glede na to, da v nekaterih državah kar polovica mladih ne more najti zaposlitve, je trajalo presenetljivo dolgo, da so odšli na ceste. Mogoče je, da so tako dolgo čakali, ker so po izbruhu krize še vedno računali na demokracijo, so verjeli, da bo politični sistem deloval in poskrbel, da bodo odgovorni za povzročitev krize kaznovani, gospodarstvo pa bo hitro spet postavil nazaj na noge. A zdaj je jasno, da je politični sistem odpovedal, enako kot je odpovedal, ko bi moral preprečiti krizo, skrbeti, da se v družbi ne bi povečevala neenakost, skrbeti za tiste na dnu družbe, podjetjem preprečevati zlorabe. Zato so se državljani odločili iti na ulice.

Hkrati so ugotovili, da je realna demokracija veliko več kot zgolj pravica, da lahko gredo vsaki dve ali štiri leta na volitve. Imeti morajo na voljo izbiro, ki je smiselna, politiki morajo poslušati glas volivcev, a vse bolj se kaže, da poslušajo le tiste z novci. Zato politični sistem napake trga krepi, namesto, da bi jih popravljal. V govorih politiki sprašujejo, kaj se je zgodilo z našimi vrednotami in našo družbo, nato pa za funkcionarje raznih uradov imenujejo nekdanje menedžerje iz finančnega sektorja, ki je povzročil krizo. Ne bi smeli pričakovati, da bodo arhitekti sistema, ki je pogrnil, sistem popravili tako, da bo deloval za vse državljane.

Stiglitz pravi, da so napake politike in gospodarstva povezane in se medsebojno podpirajo. Politični sistem, ki krepi glas bogatih, omogoča sprejemanje predpisov in administracijo, ki so prilagojeni tej skupini in ne zagotavlja zaščite navadnih državljanov pred bogataši, še več, omogoča, da bogati postanejo še bogatejši na račun preostalega dela družbe.

Protestniki niso revolucionarji so evolucionarji, saj zahtevajo le, da bi imeli možnost uporabljati svoje znanje in sposobnosti za pošteno plačilo, zahtevajo bolj pošteno družbo in gospodarstvo in da bi bili obravnavani dostojanstveno. Hkrati pa zahtevajo vzpostavitev demokracije, kjer so pomembni ljudje, ne denar, in tržno gospodarstvo z regulacijo, ki odraža splošne interese, ne le interese tistih, ki so na vrhu.

Nobelovec Stiglitz pravi, da protestnikom očitajo, da nimajo programa, a ta kritika ni upravičena, kajti protesti so odraz razočaranja nad političnim sistemom, v državah, kjer so imeli volitve, so ljudje razočarani tudi nad volilnim sistemom. Protestniki so že dosegli veliko, pripomogli so, da so se ljudje teh problemov začeli zavedati, čeprav nihče ne ve, kam ti protesti vodijo.