Ljubljana pač ni metropola

Dobili smo prvi festival urbane glasbe UF!, katerega organizacije se je lotil ljubljanski Kino Šiška. Ta je v dobrih dveh letih poskrbel za obilico koncertnih užitkov in dodobra obogatil koncertno ponudbo prestolnice, pa tudi širše regije.

Enodnevni festival si je zadal svoje občinstvo poiskati med muhastimi mlajšimi obiskovalci, svoje mesto pa je – v nasprotju s podobnimi dogodki v organizaciji domačih telekomunikacijskih operaterjev, ki so v preteklosti, na odprtem, na enem mestu zbrali tudi več desettisočglavo množico, tudi po zaslugi poceni ali brezplačnih vstopnic – našel v zavetju Križank. Seveda nas je zanimalo, kakšna sta ta hip temperatura in posluh za trenutno vroča imena iz indie-elektro-pop sfere, a izkazalo se je, da o več kot solidnem obisku, na vremensko sicer muhast torek, ne moremo govoriti.

Na festivalu, varno zasidranem med alternativo in mainstreamom, so nastopili trije tuji bendi in trije domači, ki pa smo jih v preteklem letu imeli priložnost večkrat videti na koncertnih odrih in so jih tokrat prepletli z gostujočimi izvajalci. Dobra poteza, ki pa ni imela želenega rezultata. Občinstvo, med katero se je pomešalo tudi nekaj tujcev, je namreč znova dokazalo, da ga ne zanima domača produkcija in raje stavi na že preverjena tuja imena.

Uvodni nastop garažnega rokenrol tria Barely Modern, ki že dve leti izkušnje nabira tudi v Londonu, je tako potekal pred skorajda praznim avditorijem. Prav tako je večina zamudila nenavadno mešanico rock ’n’ rolla, bluesa, funka in hip-hopa, ki jo je zakuhal mladi londonski Novozelandec Willy Moon, ki bo letos izdal šele svoj debitantski album. Maloštevilni so slišali tudi, v kako dobri formi je domači elektro dvojec New Wave Syria, ki ga sestavljata Urša Golob in Rok Pezdirc. Nase sta opozorila ob izdaji prvenca Hello, Yes leta 2009, v tem času pa nabrala koncertno kilometrino in dosegla tudi širšo prepoznavnost, ko sta lani prejela vesno za najboljšo glasbo v filmu Izlet režiserja Nejca Gazvode.

Nekaj več pozornosti je dobil N’toko, ki se je od domačih privržencev pred ponovnim odhodom na Japonsko poslovil z nekaj avtogrami, in kljub začetnim težavam z zvokom na velikem odru suvereno nastopil, predstavil pa je tudi nov komad, odrepan v angleščini, in tako pokazal, kaj šele prihaja.

Večina se je osredotočila na nastop kanadskega elektro punk dvojca Crystal Castles, ki je tokrat prvič nastopil v Sloveniji, a ga je marsikdo že videl nastopati v tujini, kjer sta notorična ekshibicionista večkrat zašla v odprte konfrontacije s publiko in organizatorji. Nastop punkovske pevke Alice Glass in producenta Ethana Katha (vsaj slednji se je med nastopom čisto zadnje zasedbe, dvojca The Thing Thing, ki svoj nastop pretirano pogojuje z odzivom publike, pomešal med občinstvo) je sicer minil brez ekscesov, a pustil vtis, da jima v resnici manjka panka.

Glede na tokratni obisk in odziv publike lahko na koncu rečemo le, da očitno še nismo čisto zreli za tovrstni festival in da Ljubljana pač ni metropola. Do naslednjega leta pa imamo še čas, da najdemo ali vzpostavimo svoje urbano okolje.