In memoriam / Ivan Minatti

Pesnik Ivan Minatti je bil moj prvi pesniški urednik, vendar urednik, ki me ni objavil. Vse življenje, vso svojo pesniško pot sem mu bil za »odklonitev« hvaležen. Bila je odklonitev pesniškega urednika, ki je imel pravi instinkt, da je znal zaslutiti, da v nerodnem začetniku morda le nebogljeno tli iskrica in z njo možnost. To možnost je v meni izzval, da bi mojo, le njegovemu instinktu, čutu za pesniško, v nekaj verzih komaj opazno težnjo po lastnem glasu spodbudil v ambicijo: biti sam svoj, izrazit, prepoznaven glas, mu dati ritem in tonalnost, kar zares občutiš, kar hoče avtentično v zapisano pesem. Vsekakor ambicioznost, a za umetnika skoraj brez dvoma neizogibna in naravna stvar. Prevzela me je, ko mi jo je prvi artikuliral in me z njo soočil pesnik Ivan Minatti. To srečanje z njim se je zgodilo pet let pred mojo prvo pesniško objavo; zdi se mi, da je bilo pozno jeseni 51 ali pa zgodaj spomladi 52. Bil sem v zadnjem razredu gimnazije, osemnajst let star in prvič sem skušal objaviti svoje verze.