Wikicelica

V gospodinjstvih se vsak dan srečujemo s huronskimi količinami odpadne, večinoma plastične embalaže.

To je harvardskega profesorja in bioinženirja Davida Edwardsa pripeljalo do zamisli, da bi bilo super, če bi lahko ovoj hrane ali pijače kar zaužili, kot na primer pri grozdnih jagodah.

S francoskim industrijskim oblikovalcem Françoisom Azambourgom sta razvila hranilno in okusno embalažo, ki se lahko umije ali olupi, enako kot lupina sadja. Membrano, ki prevzame katerokoli obliko in kot naravna lupina ovije hrano ali pijačo, je Edwards poimenoval wikicelica. Izdelana je iz rastlinskih sestavin in je tako užitna kot biorazgradljiva, njen okus pa se vselej prilagaja vsebini. V wikicelico so že zapakirali sok, sir, mousse, jogurt, koktajl in sladoled; prav slednji je kot prvi izdelek kupcem na voljo v Edwardsovi pariški trgovini The Lab Store. Ovoj wikisladoleda je hrustljav, izdelan iz vlaken sladkornega trsa in ima okus čokolade. Lahko ga pojemo kot jabolko ali prebodemo s slamico in spijemo stopljeno vsebino.