Kritika / Cormac McCarthy: Krvavi poldnevnik ali Večerna rdečina na zahodu

+ + + + +

Divji Divji zahod

Verjetno je ena glavnih Mc-Carthyjevih pripovednih fint radikalna odsotnost okvira, kolikor je ta humanističen ali pojasnjevalen. V Cesti se pobliska in zmanjka elektrike in oče začne točiti vodo v kad, pa ne za kopanje, tudi lik ali motivacija možaka s klavno pištolo za živino, ki se krvavo sprehodi skozi Ni dežela za starce, ostajata do konca enigmatična.

Krvavi poldnevnik je zgodba z Divjega zahoda, povedana skozi pogled poba, ki večinoma ne razume nič; pri štirinajstih ga najdemo, ko gre po svetu, se zaplete v čudne in škrto izpisane obračune, se pridruži tolpi, ki nabira skalpe, kar počez. Vmes člani tolpe razlasijo tudi kakšne milice tistih mestnih državic, ki so jih najele, vtaknejo jih v zapor in podobno, vendar se vse čudežno reši – namreč ne da bi mi čisto razumeli razmere na terenu južno od ameriško-mehiške meje sredi 18. stoletja. Eskadron smrti, ki mu brezimni mulo in potem zmeraj bolj prekaljeni pištoljero pripada, je čudna mešanica razgrajačev, čistilcev, likvidatorjev v imenu političnih ciljev, čudakov in izobčencev, na videz brez cilja, razen bogatenja in preživetja. To so lovci na skalpe, zbiralci ušes, ki jih nizajo namesto korald, postavljeni v pusto, nevarno pustinjo, kjer so vsi proti vsem, kjer je življenje vredno manj kot nič, če za trofejo ni plačnika.

Vse neosmišljeno, če ne bi bilo sodnika, plešastega zajetnega mandeljca, ki skoraj ne spada zraven. Pridiga o nepotrebnosti božjega stvarstva, kolikor ga ni mogoče priposestvovati, in potem riše in piše o ostalinah civilizacije ob poti. Izpostavljen katalogizator, ki se z vsem znanstvenim rešpektom loteva preteklosti in biotske raznovrstnosti, človek, ki naredi smodnik iz žvepla in solitra, ki čudno vznesen navaja moralne premise in jih sproti ovrže, ki se, kot vrhunski plenilec, razkazuje gol in vedno znova pojavlja – ob pobu vse do konca, ki je dvoumen, usoden, ne vemo čisto, na kakšen način. »Sodnik česa je«, postavljeno na videz mimogrede ob tabornem ognju, tako ostaja ključno vprašanje, ki nas napotuje na Zlo in Usodo in kar je tega.

McCarthy je tudi tokrat škrt, po dolgih opisih neviht in suhih viharjev, ki divjajo nad puščavami, po opisih prašnih žejnih krajin s kostmi in polnorimi, zblaznelimi ljudmi, po opisih rutine se potem vse zgodi naenkrat, nenadoma, sprememba tempa, klanja, zbiranje lasišč, pa spet rutina in kakšna brezvezna, neutemeljena smrt za počez; človek je katastrofa med ostalimi, enako efemeren, samo malo bolj osmišljen in zato grešen. Ko smo mislili, da v seriji demontaž nihče ne more več odstreliti heroične avre z Divjega zahoda, da mu nihče več ne more odvzeti pridiha pionirstva in smisla, je naredil Krvavi poldnevnik še en obrat vijaka, na trdo, v mehko, v srhljivo.