Če ACTA pade, bi bila to lahko točka preloma, ko se bodo morali interesi korporacij presesti v drugo vrsto, za interese javnosti. Če ne, bodo potrebne reforme sistema zamaknjene vsaj za kaki dve desetletji.

Piratske stranke – obstajajo že v skoraj 60 državah po vsem svetu – sestavljajo ta hip najhitreje rastoče politično gibanje. Rickard Falkvinge, 40-letni švedski informatik, danes v njem nima formalnega položaja, in kot pravi, tudi nobenega izjemnega vpliva. A brez njega gibanja morda sploh ne bi bilo. Falkvinge je tisti, ki je ustanovil prvo piratsko stranko in s posojilom, ki ga je vzel na svoje ime, zagotovil, da je preživela prvih nekaj let. Pri tem je z uspehom na zadnjih evropskih volitvah, ko je stranka dobila dva poslanca v evropskem parlamentu, prvi pokazal, da pirati lahko postanejo resna politična sila. Lani je sicer odstopil s položaja vodje švedskih piratov in postal strankin samooklicani »politični evangelist«.

Kako se je začela zgodba s Piratsko stranko?

Že pred ustanovitvijo so obstajale skupine aktivistov, ki so bile zelo uspešne pri opozarjanju na te teme in pri komuniciranju s švedsko javnostjo. Od leta 2001 je na Švedskem deloval Antipiratski biro, lobi industrijskih lastnikov avtorskih pravic, skupina aktivistov, ki je želela javnosti predstaviti drugo plat zgodbe, pa je leta 2003 ustanovila njegovo nasprotje – Piratski biro. Kot rečeno, so bili zelo uspešni pri predstavljanju svojih stališč v javnosti, veliko so se pojavljali v medijih. Zmotilo pa me je, da politiki v tej razpravi sploh niso sodelovali. To je čudno. Ko kaka stvar veliko ljudem veliko pomeni, so politiki po navadi prvi, ki to opazijo. Zaradi te oglušujoče tišine, ki je vladala kljub uspehu Piratskega biroja, sem začel razmišljati, kaj bi bilo treba storiti, da bi pritegnili pozornost politikov. Malo sem preračunal in ugotovil, da si na Švedskem datoteke izmenjuje približno milijon ljudi, ki so jih politiki neprestano demonizirali. Če bi se samo četrtina teh demoniziranih, za kriminalce razglašenih ljudi odločila, da ima dovolj, bi stranka lahko prišla v parlament. Kar pa me je poleg tega dejansko spodbudilo k ustanovitvi, so bili napadi na zasebnost, ki so prihajali iz Bruslja. Konec leta 2005 je bila v evropskem parlamentu sprejeta direktiva o hrambi podatkov, ki vse naše mobilne telefone spreminja v vladne naprave za sledenje. To je bil sprožilec. Dva dni zatem sem registriral spletno domeno Piratske stranke.