Spregledana moč sodelovanja

Človeški (in drugi) geni so morda res »sebični«, kot je pred več kot tremi desetletji ugotovil Richard Dawkins, a ljudje smo kljub temu družabna in zaupljiva bitja. Najuspešnejši smo takrat, ko drug z drugim sodelujemo. Šele ko prevlada sebična plat naše narave, se znajdemo v položaju, kakršen je današnji. Življenjske razmere se slabšajo, revna in lačna večina je le še sredstvo za bogatenje nesorazmerno vplivne manjšine, med ljudmi pa narašča nezaupanje v državo, institucije, sistem in sočloveka. Za boljšo prihodnost potrebujemo družbene spremembe. Če jih ne bo, se bomo znašli v spirali vse večje razslojenosti, revščine in nemirov. In poraženci takšnega razvoja bomo nazadnje prav vsi.

Spoznanja evolucijske znanosti za spreminjanje družbene ureditve še zdaleč niso nepomembna. Naš razvoj je potekal po enakih zakonitostih, kot veljajo za druga živa bitja. Številne od lastnosti, ki jih imamo navadno za izključno človeške, najdemo tudi pri drugih živalih: sporazumevanje med šimpanzi, igra levjih mladičev, žalovanje slonov za umrlim sorodnikom – in to so le bolj znani od številnih primerov. Bilo bi arogantno trditi, da svojim živalskim sorodnikom nismo podobni tudi po nekaterih nagonskih odzivih in dejanjih. Upoštevanje človekove narave je zato bilo in bo za uspešno organizacijo družbe bistvenega pomena.

Kapitalizem in boj za obstanek

Uporaba darvinističnih (in neodarvinističnih) načel evolucije v razlagi in utemeljevanju družbenih pojavov še zdaleč ni nič novega. Z bojem za družbeni vpliv in položaj, tako značilnim za kapitalizem, uspešni svojim potomcem zagotovijo boljše življenjske možnosti in s tem prenos svojih genov v naslednjo generacijo. Neuspešni so odrinjeni na družbeni rob, izhodiščne razmere, ki jih lahko zagotovijo otrokom, pa so zaradi tega okrnjene. Tudi zahteve po odpravljanju socialne države in institucionalizaciji neenakosti temeljijo na predpostavki, da so (po kapitalističnih merilih!) manj uspešni posamezniki tudi manj sposobni in so torej pravzaprav sami krivi za slabše razmere, v katerih živijo. To ni le etično nesprejemljivo, temveč hkrati popolnoma zgrešeno stališče. So vplivni in uspešni (bogati) pripadniki družbe mar naš najkakovostnejši biološki material, ki si še posebej zasluži neoviran razplod?

Čas finančne in gospodarske krize je čas, ko lahko stopimo na pot sodelovanja ali pa z nje skrenemo – za dolga leta, morda desetletja.

Posledice takšnega boja za obstanek vidimo na svoje oči. Njegovi zmagovalci so se spremenili v elito, ki živi na račun izkoriščane večine. Odrivanje množice poražencev na družbeni rob je nepravično, povzroča pa tudi nespametno razmetavanje s človeškimi viri. Ljudje, ki so odrinjeni na rob, nimajo veliko motivacije za soustvarjanje družbe, ki jih je odrinila – in to bi jim težko očitali. Kot britanska profesorja Kate Pickett in Richard Wilkinson ugotavljata v svojih delih, se zadnja leta družbena razslojenost naglo povečuje, s tem pa tudi številni z njo povezani negativni pojavi, od pogostosti telesnih in duševnih bolezni do nasilja, slabega učnega uspeha otrok in drugih.

Komunizem je poskušal tekmovalnost (v glavnem neuspešno) zanikati ali zatreti, kapitalizem pa jo razume kot gonilo razvoja in napredka. Tekmovalnost je sicer bila in je naravni del naše narave in tako bo najbrž tudi v prihodnje. Vendar ne smemo pozabiti na njeno protiutež: človekovo izjemno sposobnost sodelovanja.

Razvoj sodelovanja

Sodelovanje med posamezniki iste vrste se je v evoluciji pojavilo, ko je pripomoglo k prenosu genov sodelujočih posameznikov v naslednjo generacijo. Zelo poenostavljeno lahko rečemo, da medsebojna pomoč najpogosteje temelji na:

– sorodstvu med akterjema. Za lažjo predstavo recimo, da Janez finančno podpira svojega brezposelnega brata in njegove otroke. S tem posredno pripomore k razširjanju svojih genov, saj ima s sorodnikom v povprečju več enakih genov kot z naključnim pripadnikom svoje vrste;

– pričakovanju kasnejših koristi (neposrednih ali posrednih). Janez v tem primeru pomaga sosedu pri izpolnjevanju davčne napovedi, sosed pa mu pozimi spluži sneg na dvorišču. Če to ni mogoče, denimo če Janez nakaže denar za pomoč otrokom v Afriki, je korist lahko posredna, saj si s takšnimi dejanji poveča družbeni ugled.

Družba, v kateri ljudi motivira predvsem želja prekositi sosede, najverjetneje ni družba, v kateri bo večina državljanov našla srečo in zadovoljstvo.

Takšen pogled na medsebojno pomoč, ki sodelovanje vidi kot posredno upoštevanje lastnih koristi (pa četudi pogosto nezavedno), se najbrž marsikomu zdi ciničen, vendar je evolucijsko logičen. Posamezniku, ki bi svojo energijo nesebično razdajal za neznance in se pustil izkoriščati, bi ostalo manj sredstev za potomce, njegovi geni (tudi tisti, ki bi bili podlaga za njegovo nesebičnost) bi se porazgubili in izginili. Kajti takoj, ko se nekdo pusti izkoriščati (še zlasti, če je to brezosebna država, recimo s pomanjkljivo davčno zakonodajo), se bodo vedno našli tudi tisti, ki ga bodo brez slabe vesti izkoriščali (v omenjenem primeru z izogibanjem plačevanju davkov). Preprostejše ko je izkoriščanje, več bo takšnih goljufivcev. In prav ti so glavni razlog za to, da sodelovanje v nekaterih primerih propade.

Goljufanje in kazen

V sistemu sodelovanja se torej prej ali slej pojavijo posamezniki, ki izkoriščajo druge, sami pa v sistem ne prispevajo ničesar. Če je sistem majhen, se težava hitro reši: goljufivec pride na slab glas in je iz sodelovanja izločen. V večjem sistemu (npr. državi), kjer se večina posameznikov med seboj ne pozna, je to teže izvedljivo. Kot je že leta 1984 ugotovil raziskovalec Robert M. Axelrod, je za posameznike smiselno, da prispevajo v skupno dobro, vendar le, dokler to počnejo vsi in imajo od tega tudi vsi koristi. Goljufanje ne sme postati del sistema, sicer se znajdemo v položaju, v kakršnem smo zdaj. Mediji so polni zgodb o vplivnih posameznikih, ki so se na nelegitimne načine osebno okoristili na račun delavcev, davkoplačevalcev itd. In ker jih družba dojema kot goljufivce, ki za svoja dejanja niso bili kaznovani, se sistem družbenega sodelovanja sesuva v prah. Zakaj bi posamezniki zapravljali svojo energijo za skupno dobro, če pa nato to »skupno« dobro postane last tajkunov, ponikne v dokapitalizacije bank z (za večino državljanov) abstraktnimi koristmi ali se spremeni v vrtoglave menedžerske nagrade in odpravnine?

Številne primere goljufanja najdemo tudi v naravi. Če jih pogledamo podrobneje, hitro ugotovimo, da le redko ostanejo nekaznovani. Goljufanje je namreč mogoče omejiti le s kaznimi, ki izničijo koristi goljufivca. Biti morajo sorazmerne z resnostjo goljufanja, dosledne in hitre. Dlje ko čakamo z odgovorom, radikalnejši mora ta biti, da doseže svoj namen. Enaka pravila veljajo tudi za družbo. Pri čemer ni toliko pomembno, ali kazen predpiše in izvrši državni aparat ali pa ljudje sami z neodobravanjem nepoštenih dejanj.

Koristi sodelovanja

Sodelovanje ima številne pozitivne posledice: krepi družbeno tkivo, medsebojno zaupanje, posamezniku zagotavlja občutek pripadnosti in pomembnosti njegovega dela. Naj se sliši še tako izrabljeno, materialno bogastvo ni edina podlaga za kakovost življenja, pa četudi nam omogoči nakup boljšega avtomobila in večje hiše, kot je sosedova. Ko zadovoljimo svoje osnovne življenjske potrebe po hrani in varnosti, postaneta za naše zadovoljstvo izredno pomembna tudi občutek smisla in vpetost v družbo – in oboje je v sodelujoči družbi veliko laže doseči kot v tekmovalni.

V ne tako oddaljeni preteklosti so se majhne vaške skupnosti lahko le s sodelovanjem ohranile v težkih naravnih razmerah, v katerih so komaj pridelale dovolj za preživetje. Danes je mogoče preživeti tudi drugače, a razmere, ki bi spodbujale sodelovanje, bi nam zlasti v času krize ravno tako koristile kot nekoč. Kajti družba, ki ob zanemarjanju sodelovanja temelji predvsem na boju za obstanek, je neizogibno družba poražencev – množice posameznikov, ki garajo za golo preživetje in s svojim delom podpirajo peščico ekscesno premožnih in vplivnih zmagovalcev.

Kako do sodelujoče družbe?

Prav mogoče je, da bodo v prihodnosti najuspešnejše tiste države, ki bodo znale za svoje cilje motivirati največji delež prebivalstva, in ne tiste, ki bodo znale državljane najbolje izkoriščati. Zlasti majhne države, kot je Slovenija, si bodo težko privoščile vse bolj prisotno potiskanje ljudi v družbeno nemoč in z njo povezano pasivnost, emigracijo ali uporništvo.

Družbeno sodelovanje in tekmovalnost torej nista pomembna zato, ker sta del naše biološke narave, temveč zato, ker lahko v primerni kombinaciji privedeta do uspešnejše in srečnejše družbe. Dejstva, na katera pri tem ne bi smeli pozabiti, so:

1. tekmovanje in sodelovanje sta del naše narave. Zmotno je pričakovati, da je mogoče eno ali drugo preprosto odpraviti. Ker sedanja družbena ureditev izkorišča predvsem človekovo tekmovalnost, s tem ustvarja družbo sebičnih posameznikov, ki je zaradi pomanjkanja sodelovanja manj uspešna, kot bi lahko bila;

2. samo skupnost, v kateri sta tekmovanje in sodelovanje uravnoteženi in konstruktivni, je lahko strpna in stabilna skupnost med seboj povezanih posameznikov, ki prostovoljno vlagajo svojo energijo v doseganje skupnih ciljev. Takšna skupnost navznoter ustvarja manj nezadovoljstva, navzven pa je uspešnejša, saj bolje izkorišča svoje vire in ne izgublja energije za nepotrebne notranje napetosti;

3. če želimo zgraditi družbo, ki bo temeljila na sodelovanju, moramo omejiti njeno razslojevanje. Hkrati mora biti kaznovanje goljufivcev dovolj učinkovito, da se jim nepoštenost ne bo splačala. Za to nosimo odgovornost vsi, od posameznikov do institucij pravne države. Pri tem bi morale biti javne osebe – s politiki na čelu – dober zgled vsem drugim.

Družba, ki ob zanemarjanju sodelovanja temelji predvsem na boju za obstanek, je neizogibno družba poražencev – množice posameznikov, ki garajo za golo preživetje in s svojim delom podpirajo peščico ekscesno premožnih in vplivnih zmagovalcev.

Slovenija?

Ali lahko v Sloveniji ustvarimo družbo, v kateri bo sodelovanje ena od glavnih vrednot? Družbo, v kateri bo družbena vključenost posameznikov velika, destruktivnost medsebojnega tekmovanja pa manjša, kot je zdaj? To vsekakor ni nemogoče, saj majhnost Slovenije ustvarja razmere, ki so (v dobrem in slabem) podobne majhni in zaprti skupnosti, v kateri je prepoznavanje in kaznovanje goljufivcev lahko izjemno uspešno. V družbi, v kateri »se vsi poznamo«, se nepošteni posamezniki veliko teže skrijejo za anonimnostjo množice. Na tradicijo medsebojne pomoči smo lahko vsaj na nekaterih področjih (npr. pri krvodajalstvu) upravičeno ponosni.

Hkrati pa ne smemo pozabiti na svoje manj lepe lastnosti. Kot ugotavlja avstralski filozof in profesor etike Peter Singer, družba, v kateri ljudi motivira predvsem želja prekositi sosede, najverjetneje ni družba, v kateri bo večina državljanov našla srečo in zadovoljstvo. Medsosedskega tekmovanja v materialnem bogastvu Slovencem vsekakor ne primanjkuje. Tudi naši medsebojni odnosi so vse prej kot spoštljivi. Namesto ljudi, s katerimi lahko kljub različnosti sodelujemo, drug v drugem vse bolj vidimo sovražnike, s katerimi je treba obračunati z vsemi sredstvi. Delavci tako ali tako že lep čas veljajo le še za – (pre)velik – strošek, pa četudi so njihove plače vse bolj odvisne od dobre volje gospodov kapitalistov. Več sto tisoč volivcev smo čez noč prekrstili v neinteligentne trenirkarje. Referendumsko ljudsko sodišče je obračunalo z materami samohranilkami in drugimi nekatoliškimi kategorijami državljanov. Zgolj strošek so pravkar postali tudi zaposleni v javnem sektorju, ki jih je slovenski klub oboževalcev Margaret Thatcher razglasil za državne parazite in lenuhe. Zdaj pridejo na vrsto še drugi, vse dokler ne bomo živeli v državi 99 % ponižanih in razžaljenih. Le komu bo v tej državi mar za domovino, narod in sočloveka?

Pot do sodelujoče družbe je dolga in polna ovir, vendar vodi do družbe, v kateri bomo lahko vsi živeli bolje. Od nas, še zlasti pa od politike bo zahtevala veliko modrosti in vztrajnosti. Manj nevoščljivosti in več poštenosti. Manj nestrpnosti in več medsebojnega spoštovanja. Čas finančne in gospodarske krize je izjemna priložnost za velike odločitve in spremembe. Je čas, ko lahko stopimo na pot sodelovanja ali pa z nje skrenemo – za dolga leta, morda desetletja. In je čas, ko dokončno postaja jasno, da je najslabši obet za prihodnost velike večine državljanov, če družbo še naprej pustimo v krempljih plenilske logike kapitalističnega boja za obstanek.