Hrvaška / Heni Erceg: Pobesneli in neobvladani

Niti pri najboljši volji ni mogoče reči, da vedo, kaj delajo. Po vseh kazalcih resne krize se Hrvaška uvršča v prav nič ugledno družbo držav z visokim tveganjem možnosti za bankrot, pa vendar je videti, kakor da njeni voditelji hibernirajo v precepu med socialnimi načeli, ki jih razglašajo, in neizprosnimi neoliberalnimi zahtevami Evropske unije. Socialdemokrati se tako preprosto ne znajdejo, zato vladajo v glavnem z agresivnimi odloki in nedopustnim prezirom do delavstva, sindikatov in srednjega sloja prebivalstva. Do vseh tistih torej, ki naj bi – po možnosti brez ugovarjanja – prevzeli najtežje breme krize. In tako se, kot se pogosto dogaja, lastna nesposobnost prikriva z grobo bahavostjo, neprestanim kadrovanjem, izjemno strogo partijsko disciplino in s kaznovanjem vsakega, ki bi hotel, četudi le za malenkost, popraviti smer tega sopihajočega vlaka. Čeprav je vlada izključno politična in brez pravih strokovnjakov, vendarle praviloma zavrača ali zmanjšuje pomen kakršnegakoli strokovnega nasveta, saj ga doživlja izključno kot grožnjo svoji popolnoma nepredvidljivi strategiji izhoda iz krize. Pri tem so premierovi najpomembnejši sodelavci napadalno in že kar neokusno napovedali vojno delavcem in sindikatom, ne izbirajo pa niti sredstev za obračun s sodelavci v sami vladi, s tistimi redkimi, ki svojega dela niso vzeli zgolj kot vsebinsko izpraznjeno politično funkcijo.