Kritika / Sigur Rós: Valtari

+ + + +

Za islandsko skupino Sigur Rós lahko rečemo, da je poleg Björk najuspešnejši glasbeni proizvod svoje domovine – tiste domovine, ki jo je četverica prikazala v dokumentarnem filmu Heima, čudovitem prikazu turneje po neobljudeni, a ravno zaradi tega mistični in čudoviti Islandiji, deželi gejzirjev, mraza in fantazijskih bitij. Če so želeli mistični Islandci s tem dokumentarnim filmom prikazati, od kod črpajo navdih za svoje več kot odlične albume, jim je to zagotovo uspelo, saj je film razglašen za enega najboljših glasbenih dokumentarcev vseh časov.

Zasedba Sigur Rós se je na mednarodnem glasbenem prizorišču pojavila leta 1999 s ploščo Ágaetis byrjun, ki jo je izdala pri takrat cenjeni britanski založbi Fat Cat. Izrazito orkestralen album, podkrepljen z značilnim falzetom pevca Jónsija Birgissona in premišljenimi atmosferičnimi glasbenimi vložki, je skupini kmalu priskrbel status glasbene zanimivosti z oddaljenega severa, sprva med ljubitelji alternativne glasbe, nato pa tudi preboj med opaznejše mainstreamovske atrakcije, predvsem po izdaji neimenovanega albuma ( ) in kasnejšega Takk…, s katerim se je četverica znatno približala pop vodam. In čeprav so besedila njihovih skladb (v islandščini in izmišljenem jeziku) za večino neislandskih poslušalcev nerazumljiva, je skupini brez pretiranega prilagajanja zakonitostim glasbenega trga uspelo ohraniti izviren glasbeni izraz; to dokazuje tudi njen zadnji studijski album Valtari.

Sigur Rós že od leta 2008 ni posnel nobenega studijskega albuma, izjema je le lanski trojni koncertni album z DVD-jem Inni, ki je pravzaprav nekakšna napoved te plošče. Ljubiteljem ploščka Takk… ali zadnjega studijskega albuma skupine Með Suð i Eyrum Við Spilum Endalaust (2008) se utegne zgoditi, da bodo nad zvočnimi kulisami Valtarija nekoliko razočarani, saj gre za izrazito hermetične zvočne materiale, nekoliko razvlečene organsko-elektronske ambientalne pokrajine, podkrepljene z zasanjanim, eteričnim Jónsijevim vokalom, ki se v osmih komadih prebijajo skozi verjetno najbolj mistično stvaritev zasedbe doslej. A če se ozremo v bližnjo preteklost skupine, nam kmalu postane jasno, zakaj: pevec in kitarist Jónsi Birgisson je pred nekaj leti posnel ambientalni album Riceboy Sleeps s producentom in partnerjem Alexom Sommersom, ki sodeluje tudi na tej plošči. Še verjetneje pa je, da se Valtari navezuje na glasbeno pot skupine, ki si jo po ploščkih Ágaetis byrjun in ( ) ni upala realizirati.

Valtari, čeprav težje poslušljiv od drugih albumov in v precej mirnejših tonih, je izlet skupine Sigur Rós v neznano, tja, kjer se srečajo sanje, mistika, lepota, minimalizem … skratka, še ena brezčasna plošča skupine in očiten (morda začasen?) umik iz glasbenega mainstreama.