Kritika / Kevin Vennemann: Mara Kogoj

+ + + +

Okopavanje korenin

Kar se začne z molkom in s Cageevim citatom in zvrne konec v začetek, ni daleč od Becketta, ne morem nadaljevati. Pika. nadaljeval bom. Vennemann. Mučen dolg pripovedni tok, brez interpunkcije, z nenavadnimi ločili na napačnih mestih, roman treh dihov & kolutarja v eni sapi : namreč. M. Kogoj in njen slovenski sodelavec se pogovarjata o preteklosti Koroške z brambovci in s heimatdienstovci, še posebej z enim. Ludvigom Pflüglerjem.

O slavni zavezi kameradov, o njihovih spomenikih, o njihovih tradicionalnih Srečanjih na Vrhu, na Ulrichbergu, z vojaško častjo. Avstrija denacificirana, uradno, zato za kršilce sodišča, ta velika laž, ta sramota za mejaše, južno od Dunaja ob prastrahu še vedno polje čista domovinska kri. Ki določenih jezikov, določenih drž, določenih okrutnih pritlehnih zavojevalskih narodov, ki hočejo zakone zlorabiti, sebi v prid obrniti, s sklicevanjem na manjšinske Pravice, s trmastim potvarjanjem Zgodovine, s svojimi pritlehnimi rituali, ki izključujejo Nošo, gvant z gumbi iz rožičkov ne gre v naftalin, ker ga nosijo zmeraj povsod, Ponosni na Pesem, Zborovanja, Obletnice. Mara Kogoj : dvomi o iskrenosti spraševanca, o molku, kadar mu govor ne paše, o njegovem sklicevanju v Narojenost in Izbranost. Da hoče samo boljšo pozicijo na sodišču, da je retorik, ki mitologizira, da bi izrinil zgodovinska dejstva. Citira, M. Kogoj : koroške Veljake, globoko v enaindvajseto stoletje, njihov ponos, njihovo kriegskameradstvo, ikonografijo, pobrano iz SS in podobnih bratovščin, hoče distanco, dokler ni čisto zmatrana ampak uporna. Sama. Počisti hišo in ostane, sodelavec odide.

Vennemann, Nemec, zgodovinar, letnik sedeminsedemdeset, potomec tistih, ki so Nemčijo mentalno, ne le formalno denacificirali, je prišel na Koroško in osupel: drugačna, potuhnjena zadrgnjena podoba Nemštva kot v matici. Se poglobil v poboj družine na kmetiji Peršman aprila petinštirideset, otrok in nekaj odraslih, Slovencev, ki so simpatizirali s partizani. Poboj zgodovinsko obdelan, poboj sodno obdelovan. Videl kolektivno maličenje spomina pri večincih, videl osupel napisal. V stilu Handkeja, samo angažirano in bolj hermetično, manj hladno, orkestrirano v stilu Bernharda, denacifikacijsko, bolj promanjšinsko, malo tudi v stilu najradikalnejšega nemškega modernizma, recimo Botha Straussa, strastno, čeprav perpetuirano, z mučnimi dolgimi ponavljanji, vskokom tem, fugasto, brez ločil, z ločili na napačnih mestih, kjer se edino ime, M. Kogoj : kot litanije, kot mantra vleče, odbija, pobira. Personificiral, Vennemann, postavil spomenik vsem, ki nadaljujejo. M. Kogoj – iz Nemčije z ljubeznijo.