Kritika / Robert Darnton: Zadeva knjiga

+ + + +

Eseji profesorja zgodovine in prvega moža univerzitetne knjižnice na Harvardu.

Kaj s knjigami, časopisi in knjižnicami? V ZDA so denimo množično preslikali stare časnike na mikrofilme, iz bibliotek so tako odprodali in razdelili vezene letnike in s tem pridobili precej prostora, toda preslikani teksti niso identični, v njih je najti precej novih črkovnih napak, predvsem pa je mikrofilm pogosto neberljiv. V bitki za prostor knjižnice množično izločajo knjige, ki so jih zdaj ocenili za manj pomembne, a to je aroganca do prihodnosti, ki bi morda našla novi pomen prav v teh čtivih.

Dogaja se torej sistematično uničevanje kulturne dediščine. Kdo bi seveda lahko sklenil, da dvesto let staro korespondenco med knjižnimi založniki zavrže kot balast, vendar pa je ravno na osnovi teh dokumentov nekdo drug napisal članek, v katerem je razkril duh tedanjega časa: kaj so založniki tiskali, kako so se odločali za objavo. V sodobnosti se pojavljajo še druge dileme: kako bi arhivirali e-pisma?

Darnton razpira dileme in vizije, zdaj s pogledom v prihodnost, nato v sedanjost pa od tod v preteklost. Njegove implikacije napeljujejo tudi na drugačne metode zgodovinopisja – kako je izpostavljenost tiskani besedi vplivala na razmišljanje in vedenje človeka v zadnjih petsto letih? S tem, ko bereš, se spreminjaš.

Žal pa je avtor vključil preveč aspektov: od modusov branja, arhiviranja, hvalnice papirja etc., ki jih le nakaže, ne da bi jih razvil v smeri pronicljivosti Manguela (»Zgodovina branja«, »Knjižnica ponoči«), s čimer si zapira pot do številnejšega bralstva.

Knjiga, ki je ne preberemo zato, da bi si razjasnili zadeve tiska, ampak kot spodbudo k nadaljnjemu branju in razmišljanju o knjigah, časopisih, twitterjih, facebooku …