Dva leva / Vlado Miheljak: Ladja norca

Niti slovenska demokratska stranka niti jaz osebno nismo naredili najmanjšega koraka, da bi kakorkoli otežili gospodu Jankoviću, da sestavi vlado. Jaz osebno sem si celo želel, da bi mu to uspelo, ker sem vedel, kaj čaka to vlado, in vsak dan, ki mine, mi je bolj žal, da mu to ni uspelo.

V Sloveniji skušajo vladati tisti, ki nimajo nikakršne odgovornosti, ki niso dobili zaupanja volivcev.

Spadam v generacijo, v kateri ni več tako redko dejstvo, da je treba iz telefonskega imenika izbrisati kakšnega prijatelja, znanca. Ker je umrl. Samo pri enem imenu se nisem mogel odločiti za izbris. Namreč pri, kot sem ga svoj čas ljubkovalno poimenoval, svojem najhujšem prijatelju. Petru Božiču. Petra preprosto ne moreš izbrisati. Pri njem je bila meja med življenjem in smrtjo vedno navidezna. In v teh dneh, ko kaj brskam po telefonu, se večkrat ustavim pri imenu Peter B. in se globoko zamislim. Kaj bi v teh dneh govoril – ne govoril, rohnel! – Peter Božič? A si ne drznem stisniti številke. Ne zato, ker bi bil tako prepričan, da se ne bo oglasil, ampak ker se bojim, da je v teh dneh dovolj jezen, da se vseeno bo. In če se Peter razjezi tam gori ali tam doli, kjerkoli so mu že postlali, bodo delovale ostre besede Svetlane Makarovič, izrečene v Mladini pred štirinajstimi dnevi, prav prijazno.