Kritika / Neverjetni Spider-Man

proti

3D TV.

Neverjetni Spider-Man ni niti nadaljevanje niti predzgodba Spider-Mana, ampak nov začetek Spider-Mana, alias reboot. Ja, resetiranje Spider-Mana.

Čudno, ne: Sam Raimi je Spider-Mana posnel pred desetimi leti, prvo nadaljevanje dve leti kasneje, drugo – in obenem zadnje – pa leta 2007, potemtakem pred petimi leti.

Ergo: le pičlih 5 let nas ločuje od zadnjega Spider-Mana, pa smo že dobili reboot! Novo serijo! To seveda le še enkrat – pompozno, z visokim budžetom, v 3D, ob štanci Jamesa Hornerja – potrjuje, da je kino postal televizija, ali bolje rečeno, da je kino le še nadaljevanje televizije z drugimi sredstvi. Namesto da bi TV serije gledali na TV, jih gledamo v kinu. Neverjetni Spider-Man se bo zdel neverjeten izključno fanom, ki jih zabava to, da Petra Parkerja ne igra več isti igralec, Tobey Maguire, ampak Andrew Garfield, ki jih ne motijo igralci, prestari za svoja filmska leta, ki v stereotipih in deja-vujih vidijo poklone svoji cinefiliji, ki hočejo še enkrat videti, kako Parkerja ugrizne pajek in kako se prelevi v Spider-Mana, ki uživajo v njegovi transformaciji v altruista in humanitarca, ki se pustijo presenetiti tudi najbolj »šokantnim« ponovitvam (ja, stric Ben spet umre), ki znajo ceniti spremembe (Parkerjeva nova muza je originalna, stripovska Gwen Stacy), ki se jim zdi fensi, da teto May igra mati Forresta Gumpa, ki znajo opaziti male razlike med kostumiranim Magui-

rom in kostumiranim Garfieldom, ki komaj čakajo, da bi videli novi obraz Zla (tokrat Kuščar), ki jim jemljejo dih povsem generični spopadi in ki nimajo nič proti temu, če film izgleda tako, kot da se zadnjih 10 let ni zgodilo.