Kritika / Vrnitev v zlata osemdeseta

Invazija pop in rock skupin iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, iz obdobja, ko so se oblikovale številne zvrsti in podzvrsti popularne glasbe, ki so večinoma črpale iz nekaj let prej zakuhane eksplozije punka, pa tudi tistih glasbenih smeri, ki so zaznamovale sedemdeseta leta, torej iz disca ter art in glam rocka, in v katerih so prevladovali izvajalci, kot so skupina Roxy Music ali rock kameleon David Bowie, očitno nikakor ne pojenja.

Dober dokaz za to so še zmeraj številni nastopi revitaliziranih skupin iz tega obdobja, ki se zadnje desetletje ali še dlje bolj ali manj uspešno pojavljajo na svetovnih glasbenih odrih. Še en dokaz je pojav številnih skupin in izvajalcev, ki s svojimi retro glasbenimi nagnjenji obujajo prej omenjene glasbene žanre, a žal brez opaznejših presežkov.

Če se ozremo v prvo polovico osemdesetih let, v čas še ene velike gospodarske krize, lahko opazimo, da se je takrat, zlasti na Otoku, pojavilo zajetno število glasbenih skupin, ki so vizualno gojile estetiko kiča, kar je bilo svojevrstno nasprotje tedanjim težkim kriznim časom. Human League, Spandau Ballet in Duran Duran so gotovo pomenili nekaj novega v tedanji popularni glasbi – šlo je za dobro podkovane mlade glasbenike, ki so z mešanjem glasbenih stilov iz sedemdesetih in invazijo tehnološke ere ustvarili eklektično glasbeno zvrst, poimenovano nova romantika.

In ravno Duran Duran je bila tista skupina, ki ji je, naslanjajoč se na zapuščino in videz skupin Roxy Music in Japan, uspel največji preboj. Tudi pri nas. Potem ko so po več kot tridesetih letih kontinuiranega delovanja končno prispeli tudi v Ljubljano in pred navdušeno množico (Križanke so bile nabito polne) predstavili izbor svojih največjih hitov, se je namreč izkazalo, da tudi v Ljubljani (oziroma v Sloveniji) obstaja občinstvo, ki je v tistem času poslušalo ne le punk, hardcore in preostale alternativne glasbene žanre, temveč tudi kakovosten glasbeni mainstream.

Zasedba Duran Duran je na oder stopila z veliko zamudo, po enournem nastopu domače predskupine LeeLooJamais, in v velikem slogu odprla nastop s skladbo Before The Rain, takoj zatem pa izvedla nabor hitov iz njenega najuspešnejšega obdobja: vrstile so se uspešnice Planet Earth, A View to a Kill, Come Undone, Save a Prayer, Notorious, priredba White Lines, Ordinary World, Hungry Like the Wolf, Wild Boys …

Izrazito profesionalen in izdelan nastop, na katerem je prevladoval karizmatični in zgovorni frontman Simon Le Bon, podprt s tremi videozasloni in številnimi scenskimi svetlobnimi efekti ter seveda tudi z odličnimi izvedbami komadov, so zaključili s skladbama Girls On Film in Rio ter dokazali, da niso zgolj šminkerska skupinica samovšečnih fantov iz osemdesetih let, temveč polnokrvna koncertna atrakcija, ki tudi v »alternativno« naravnani Ljubljani lahko na noge spravi širše občinstvo.