Mohamed Šukri: Goli kruh

+ + + +

Naslov ne bi mogel biti bolj poveden. Tisto, za kar gre mlademu delinkventu, je pogosto golo preživetje, za ostanek lepinje se recimo vrže v pristanišču v mešanico fekalij in motornega olja, za zgolj kruh je pripravljen nositi pretihotapljeno blago, se z britvicami spopadati z nasilneži, ki branijo teritorij, se združevati v tolpe ter krasti in žepariti na tržnici ter, pretežno neuspešno, iskati zaposlitev.

Kot v vsakem pikaresknem romanu, tudi arabskem, je zraven nekaj erotičnih štorij, opazovanje deklet med kopanjem, prisluškovanje sopenju iz sosednje sobe, prenočevanje v kuplerajih in zapravljanje zaslužkov tam, kadar so ti obilni, pa tudi nekaj prostitucije in inovativnih masturbacijskih praks in homoerotičnosti je v tem prvencu.

Zato se je zanj navdušil Bowles, ki se je, kot nekaj velikih zahodnjaških imen z gejevske scene, zatekel v maroški Tanger in tam prevajal Šukrija v angleščino, pri čemer mu je ta svoje v arabščini spisano delo, če sploh spisano, menda na izust sproti prevajal v španščino, Bowles pa pri tem menda sprostil precej lastne domišljije. Ta naslonjenost na ustno slovstvo in pripovedno tradicijo Magreba se temu zgodnjemu delu tudi pozna: Šukri je svojo avtobiografijo spisal v nenavadnem slogu, kjer so epizode izpisane škrto, lapidarno, brez kakšnega orientalskega ornamentalizma ali slogovnega razkošja, namesto teh preskoki v sami pripovedi, vrzeli, pri katerih ob branju pogosto ne opazimo, da se brez opozorila znajdemo v novi pripovedni situaciji. Zdi se, da je to posledica terapevtske narave pisanja. Goli kruh je hkrati obračun z očetom, nasilnežem, ki je v času lakote, ko je družina pribežala v mesto, do smrti potolkel Mohamedovega brata in še naprej ustrahoval družino, in potem Šukri ob pogostih srečanjih z njim doživi podvojitev; en del je pasiven, drugi si zraven besno predstavlja, da se maščuje, da mlati in zadaja udarce.

Ob teh preskokih, ki včasih delujejo tudi mimo ustaljenih norm naracije in celo naivno, začetniško, se dogaja živahna izmenjava časov. Nekateri fragmenti so zapisani z epsko distanco, drugi v živem in živahnem sedanjiku, ki poudarja golo preživetveno strategijo pripovedovalca. Ob razcapani kulisi arabskih predmestij se dogajata tudi politika in policijska represija, tihotapci in klateži vstopajo v Šukrijev svet in iz njega brez sledov izginjajo, kar je vse v skladu s pikareskno naravo tega pisanja. Šukri se je pri dvajsetih naučil pisati in svoje maščevanje očetu nadaljeval z drugimi sredstvi, poročilo z uličnega terena je v tem nedvomno učinkovito, kot terapija in vpogled v maroško eksotično in socialno devastirano kuliserijo.