Pentagon razvil nove superbombe

Medtem ko se odnosi med državami na Bližnjem vzhodu vse bolj zapletajo, ZDA pa s pošiljanjem četrte letalonosilke v regijo kažejo svojo pripravljenost na intervencijo, so v javnost pricurljale tudi informacije o novem ameriškem super orožju, ki naj bi bilo izdelano za še posebej trdno zgrajene iranske bunkerje. Morda gre tudi za zastraševanje potencialnih ciljev najnovejšega ameriškega 'osvobajanja', toda vse kaže, da je Pentagon svojim oboroženim silam res izročil v uporabo nove desettonske 'protibunkerske' bombe, ki naj bi bile sposobne prebiti celo več kot sedemdeset metrov debele stene iz armiranega betona.

Gre za tako imenovane 'penetratorje' z imenom Massive Ordnance Penetrator (MOP), ki naj bi bile primerne tako za novejše bombnike B-2 (ki lahko, tako kot v času intervencije proti ZRJ, vzletajo kar iz ZDA) ali pa starejše bombnike B-52. Bombe so tako velike, da lahko starejši, predelani bombniki B-52 nosijo samo dve hkrati. Te bombe naj bi bile največje konvencionalne bombe, kar jih je bilo kdajkoli izdelanih. Čeprav so še vedno v fazi testiranja, jih je menda že možno uporabiti. Pentagon je za prvih 20 bomb porabil kar 330 milijonov dolarjev. Predstavniki ameriške vojske ne skrivajo, da je orožje namenjeno uničevanju dobro zavarovanih objektov, predvsem v Severni Koreji in v Iranu. Javno sicer še nihče ne trdi, da naj bi bilo orožje izdelano za kakšno posebno tarčo, toda neuradno je bilo medijem pojasnjeno, da naj bi imeli strokovnjaki v mislih predvsem iranski vojaški kompleks v Fordu. Tam naj bi bili obrati za bogatenje urana, ki so skriti globoko sredi planine in zato veljajo za neuničljive. Da ZDA resno računajo na to orožje kaže tudi podatek, da je Pentagon letos preusmeri dve plačili v višini 120 milijonov dolarjev iz dveh drugih programov orožja ter ta denar usmeril v izdelavo 'penetratorjev'.

Vendar pa je učinkovitost bomb za uničevanje bunkerjev vprašljiva, saj je njihovo delovanje odvisno tako od kota, pod katerim udarijo v oviro, kot tudi od debeline plasti zemlje in betona, ki naj bi jo prebile. Zelo pomembno je tudi poznati natančne načrte tarč. V ZDA računajo, da bi bilo mogoče s takšnimi bombami jedrski program v Iranu zaustaviti za nekaj let. Edino drugo podobno orožje, s katerim bi bilo mogoče uničiti iranske bunkerje, pa je nekoliko neprimerno za uporabo, čeprav so jastrebi v ameriški politiki razmišljali tudi o tej možnosti. Gre za taktične jedrske izstrelke. Kar seveda pomeni, da bi bilo jedrsko orožje uporabljeno za to, da Iran ne bi mogel izdelati jedrskega orožja, kar je seveda precej za lase privlečena logika, da o kršitvah mednarodnega prava zaradi uporabe orožja, ki ne dela razlik med civilisti in vojaki in povzroča trajne posledice na okolju in ljudeh, niti ne govorimo.

Strokovnjaki opozarjajo, da bi lahko tudi najnovejše ameriško superorožje naletelo na nekoliko trd oreh: Iran je namreč znan kot država, v kateri prihaja do pogostih potresov, iranski strokovnjaki pa so zato že dolga leta v samem svetovnem vrhu pri razvijanju ultraučinkovitega betona, znanega pod oznako UHPC, ki je eden od najtežje lomljivih materialov na svetu. Če bi se podatki o tem, da se kompleks v Fordu nahaja za 100 metri prav tega betona in še za skalami planin, potem bi se lahko zgodilo tudi to, da ameriške bombe iranskega kompleksa ne bi niti opraskale, edina luknja zaradi omenjenih bomb pa bi tako lahko nastala v ameriškem državnem proračunu.