Spektakel z angažmajem

Globoko televizijsko mrtvilo bo naslednja dva tedna in pol reševal dogodek, ki v program vskoči le vsaka štiri leta. Seveda gre za poletne olimpijske igre, ki so se tokrat že v tretje oglasile v Londonu.

Kot smo že navajeni, so drugi program nacionalke tudi tokrat povsem zavzeli športi, za katere smo nazadnje slišali pri šolski telovadbi (badminton) ali v starih filmih (sinhrono plavanje), pa tudi dramatične zgodbice o tem, kako je Vasilij Žbogar pokrpal svoj zlomljeni jambor in kako bo Rajmond Debevec streljal, če se mu bo zaradi nesposobnega arhitekta še naprej tako bleščalo. A vse skupaj je kar simpatično in gledljivo, in to bistveno bolj od ponovitev ž-nadaljevank na POP TV. Mimogrede, ta o olimpijadi skoraj ne poroča in nas raje zalaga s podrobnostmi o Moto GP, čeprav nam je zanje trenutno mar še manj kot za to, kdo pobira žogice na olimpijskih kvalifikacijah v namiznem tenisu.

Kakorkoli že, olimpijada je pompozen dogodek, in čeprav se zdi, da je namenjena skoraj samo še sama sebi in sponzorjem, bi bili močno presenečeni, če se ne bi začela z več kot spektakularno otvoritvijo. In res je bila takšna. V nasprotju s tisto na Kitajskem smo tokrat v štirih urah prenosa skoraj zaspali samo enkrat, med kar enournim mimohodom vseh olimpijcev, pa še takrat smo se s poživili prisilili, da smo ostali budni in pozorno ošvrknili vseh 205 uniform. Za najbolj izvirne so se izkazali mladeniči iz tropskih držav, ki so med razkazovanjem tricepsov nosili le kratka krilca, ob pogledu na pomendrano slovensko reprezentanco pa smo lahko le zavzdihnili in resignirano ugotovili, da se s cenenostjo njene oprave lahko kosajo samo še češki gumijasti škornji.

Vse ostalo pa je bilo en sam presežnik. En sam uau. In to kljub temu, da se je komentator Miha Žibrat, ki si je očitno želel zvezdniškega prižiga olimpijskega ognja, dočakal pa skupino anonimnih najstnikov, prenos sklenil z mislijo, da je bila prireditev nekaterim všeč, »nekaterim pač manj«.

A režiser Danny Boyle ni zmiksal le hobitovske travnate pokrajine, industrijske revolucije in izvrstnega popkulturnega pregleda zadnjih petdesetih let, v katerem niso manjkali niti gospod Bean, James Bond, izumitelj svetovnega spleta, Arctic Monkeys in Paul McCartney, temveč je navrgel tudi nekaj očitnih kritik na račun svoje države. Krčenje sredstev za javno zdravstvo je obsodil s tem, ko je med pravljično točko, posvečeno otrokom, oder prepustil medicinskim sestram. Kraljevini in medijem pa je svoje povedal denimo s tem, ko je ob navzočnosti kraljice spustil posnetek Sex Pistolsov, katerih komad God Save The Queen je bil zaradi provokativne vsebine na BBC-ju nekoč prepovedan.

In ja, vse to je naredil na slovesnem dogodku, ki ga je gledal ves svet. Nihče ga ni ustavil. Nihče se ga ni upal prav zares kritizirati. Nasprotno, deževale so čestitke. Pri nas pa moramo na državnih proslavah poslušati hvalnice vladajoči SDS.