Kultura / Zbiralci vinilk in popisovanje nostalgije

Digitalna tehnologija, ki z naskokom osvaja današnji moderni svet, je analogno že pred nekaj časa izpodrinila iz množične uporabe. Dandanes analogno obožujejo ljubitelji starega in dobrega, se pravi nostalgiki in tisti, ki so prepričani o njeni višji kvaliteti. To najlažje ponazorimo pri zapisih glasbe. Gramofonske ali vinilne plošče so svoj vodilni status namreč izgubile s prihodom zgoščenke ali CD-ja, sedaj pa večina glasbo posluša v različnih zapisih, ki so vsi digitalni. Vseeno pa starodobnim ploščam še ne grozi izumrtje.

To pa zato, ker je nostalgikov veliko, veliko je pa tudi takšnih, ki so prepričani, da je zvok iz vinilnih plošč bolj naraven in da skupaj z umetnostjo, ki je včasih plemenitila večino njihovih ovitkov, nudijo posebno izkušnjo. Največje navdušence nad tako zvrstjo zvoka in zraven spadajočo umetnostjo pa se je namenil najti Eilon Paz, fotograf iz Izraela, ki je tudi sam navdušen nad vinilkami. Začel je s fotografskim projektom, ki ga je poimenoval Dust & Grooves  ali Prah in brazde, kjer je poskušal prikazati osebnosti zbiralcev s pomočjo fotografije in spremljajoče besede. Glasbo nekateri dojemajo kot sredstvo za premostitev razlik in združevanje ljudi, po pisanju Co.Designa  je namreč Paz projekt začel v času, ko je bil najbolj osamljen: »Ravno sem iz Izraela prispel v New York, kjer nisem imel nobenih prijateljev ali družine. Mislim, da je bila moja potreba po deljenju podob in zgodb z drugimi način za premagovanje osamljenosti v velikem mestu.«

Blog je po začetnih intervjujih s visoko spoštovanima Cosmom Bakerjem in Mr.Finewineom postal vedno bolj znan in cenjen v teh ozkih in včasih zaprtih krogih zbiralcev, zato je Pazu svoja vrata odprlo in ga v intimni svet svoje zbirke spustilo še mnogo drugih. »Tudi zbiralci, ki so najbolj ločeni od sveta, imajo neko vrsto omrežja ljudi okoli sebe, nekoga, ki jih vodi in jim pomaga iskati najbolj zaželene plošče. Enako velja zame, uporabljam zveze mojih intervjuvancev in si tako razširim svoje, da zberem več informacij,« je še razložil fotograf. Za svoje raziskovanje je odpotoval tudi iz Združenih držav, v iskanju plošč in zbiralcev je obiskal Gano, Turčijo, Veliko Britanijo, Francijo, Argentino in pa svojo domovino Izrael. V Gani je spoznal Philipa Oseyja Koja, devetdesetletnika, ki zaradi pokvarjenega gramofona že trideset let ni poslušal nobene plošče kakšne iz njegove velike zbirke. Paz je zato, vsaj za eno popoldne, Koju priskrbel prenosni gramofon in izkušnja glasbe, ki je ni slišal že desetletja, je bila edinstveno čustvena.

Paz pa namerava svoje delo ohraniti v malce bolj otipljivem mediju kot je splet. Na spletnem portalu Kickstarter  je objavil prošnjo za pomoč pri financiranju projekta, katerega končni rezultat bo knjiga. Do sedaj zbranim zgodbam in fotografijam bo dodal nove, ki jih namerava dokumentirati to poletje s potovanjem po celotnih ZDA. Že pred datumom, ki označuje konec zbiranja denarja, je zbral več kot dovolj sredstev, zato bo knjigo, kot je svojim podpornikom obljubil, izdal nekje do sredine prihodnjega leta.