Kritika / Likovna umetnost, ur. sv. Andrew Graham-Dixon

+ + + +

Velika ilustrirana enciklopedija.

Ker so o zgodovini slikarstva ter kiparstva objavljene številne knjige, si ob najnovejšem prevodu velja zastaviti vprašanje: kako nagovarja bralca? Takšno delo je seveda pretenciozno, saj vsebino fakultetnega ali akademskega izobraževanja spravi na dobrih 600 strani.

Apriorni plus je torej širjenje enciklopedičnega znanja, ki pa ga vrši tako, da opusti ustaljena principa, po katerem si avtorji sledijo bodisi po kronološkem bodisi abecednem redu. Skupina urednikov je v časovne preglednice vnesla opazne preglede drugače zapostavljene afriške in azijske umetnosti, tematski ključ motivov, kot so vojna, delo, otroci, živali, tihožitja, kajpak akt, portreti etc., predvsem pa je sodobnemu medmrežnemu odjemalcu ponudila »domačo« formo več podob na eni strani, opremljenimi s kratkimi komentarji oz. konteksti. S tem je izdatno razširila število izbranih avtorjev, bralcu pa omogočila, da bolj svobodno potuje po knjigi.

Zdaj se lahko ustavlja po podobah, ki njemu padejo v oči. Umetnost ni več le sledenje velikim imenom, temveč paša po vsebinah, ki producira veselje nad igrivostjo duha. Vzemimo temo tihožitja, ki je sama po sebi često banalna fascinacija nad predmetnim svetom, toda, ko ji priključijo dela Braqua, se izkaže moč kubističnega obrata. Ali pa pripis k Dürerjevi sliki nosoroga, ki razkrije, da je umetnik naslikal žival, ki jo v življenju še ni videl; vse, kar je o njej vedel, je bil njen opis v prijateljevem pismu. Ali spet pogled na leseni artefakt s Fidžija, ki je pospremljen z naslovom »Kanibalske vilice«. Ali pa denimo slika iz sredine 16. st. flamskega slikarja Teniersa, ki prikazuje prizor kmeta na stolu pri zobozdravniku, ki nam v povsem drugačni luči predstavi okvire vsakdanjega življenja.

Skratka, enciklopedija, ki jo je vredno prebirati.