Kritika / 2 dni v New Yorku

2 Days in New York, 2012
Julie Delpy

Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 33, 17. 8. 2012

zadržan +

»Mingus sex – good sex.«

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje.


Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 33, 17. 8. 2012

zadržan +

»Mingus sex – good sex.«

In vi ste mislili, da so s telesnimi funkcijami – z izločanjem, iztrebljanjem, sranjem, drkanjem, prdenjem ipd., okej, s straniščnim humorjem – obsedeni junaki infantilnih, vulgarnih, analnih holivudskih fars: čakajte, da v Ameriko pridejo Francozi.

Na Marion (Julie Delpy), konceptualno umetnico in specialistko za blow-job (njena samodefinicija), ki je v filmu 2 dni v Parizu v Pariz pripeljala svojega ameriškega fanta (in ga izpostavila francoski komični svobodomiselnosti, kulturnim nesporazumom in falangi svojih bivših tipov), tokrat, v filmu 2 dni v New Yorku, ki izgleda tako, kot bi ga produciralo društvo francosko-ameriškega prijateljstva, naletite v New Yorku, kjer živi z novim tipom, Mingusom (Chris Rock), radijskim didžejem, ki se obiska njene nevrotične družine – sestre (Alexia Landeau), njenega fanta (Alexandre Nahon) in kakopak očeta Jeannota (Albert Delpy), veterana alžirske vojne in leta ’68, boemskega socialista in simpatizerja vsega, kar diši po nonkonformizmu – najprej razveseli, potem pa hitro ugotovi, da pred njim ni le serija kulturnih nesporazumov, ampak prava kulturna vojna.

Recimo: ata hoče o tem, kako seksa njegova hči, vse detajle. Oh, in brisačo si zaveže tako, da se vidi njegov anus. Kar je lahko razumljivo: ko so ga poslali v alžirsko vojno, ni hotel ubijati, zato je moral čistiti vojaška stranišča, tako da zdaj, toliko let – in toliko revolucij – kasneje (ne, gibanje Okupirajmo Wall Street ne more tekmovati s pariškim letom ’68), dobro ve, kaj je sranje. Jasno, tudi prenaša ga dobro, spontano in brez inhibicij, kot chic golobica. Biti mrtev, ni kul. Jeannot je rezime francoskega nacionalnega karakterja. Mingus, očitno rezime ameriškega nacionalnega karakterja, ki zelo rad debatira s posterjem Baracka Obame, svojim imaginarnim prijateljem, in ki se sicer čudovito rima na kunilingus (v angleščini in francoščini), v necenzuriranosti in politični nekorektnosti francoskega joie de vivre najde dovolj razlogov za ponovno preimenovanje french fries v freedom fries, toda to ni še nič – čakajte, da mu Marion, mali hit newyorške art scene (razstava fotk), pove, da je njena konceptualna »duša« nehote obtičala v spodnjih hlačah Vincenta Galla, igralca, režiserja, poeta, glasbenika, konceptualnega umetnika, manekena, motorista in legende, znanega predvsem po kontroverznem blow-jobu, ki ga je bil – via Chloë Sevigny – deležen v hipsterskem filmu The Brown Bunny. To, da sreča Galla, ni presenetljivo (Gallo je pač ameriški hommage francoski drugačnosti, ekscentričnosti, strpnosti in ridikuloznosti), še manj presenetljivo pa bi bilo, če bi srečala Woodyja Allena, kajti giblje se na njegovem terenu, še več, giblje se na terenu, ki izgleda kot avdicija za njegov film. Sploh pa, Julie Delpy je najprej dva dni preživela v Parizu, zdaj je dva dni preživela v New Yorku – naslednja dva dneva bo morda preživela v Barceloni.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Naslovna tema

Kje bo volivce iskal Vladimir Prebilič?

Upanje sredice

Teden

V šoli ali doma?

Ustavno sodišče potrdilo ustavnost zakonskih sprememb pri urejanju šolanja od doma

Kultura

»V Ljubljani se dogaja to, kar opažam povsod po Evropi«

Vincenzo Latronico, italijanski pisatelj, avtor svetovne uspešnice Popolnosti, o Berlinu nekoč in danes, gentrifikaciji, normativnem seksu, izgubljenem evropskem projektu in pomenu skupnosti