Kritika / Dmitry Glukhovsky: Metro 2033

+ + +

Bitja iz teme

Glukhovsky je, potem ko ni mogel najti založnika, ker so mu uredniki očitali pokvečenost in neustreznost forme, svoj roman objavljal na medmrežju, preberemo v nepodpisani nabirki citatov in izvlečkov iz intervjujev, ki tokrat nadomešča spremno besedo. Se nam ob prebiranju tega špeha hitro zazdi, da vemo, kaj bi lahko motilo izdajatelja na papirju – obseg, ki ga število akcij ne podpira ali upravičuje.

Sicer Metro koplje po intrigantni temi; kaj se zgodi s civilizacijo po katastrofi, kakšne so možnosti njenega preživetja, kakšne nerealizirane vidike realnosti bo uporabila za svoje gradnike. V moskovskem metroju se razvijejo minidržavice, ki jih upravljajo bivše in preživete ideologije, naciji in marksisti, harekrišnovci in obujevalci animizma, častilci črvov in kanibali, trgovci, preprodajalci dobrin s površja, knjižničarji in militanti, ki kastno tekmujejo za oblast; svet v malem na nekdaj razvejenih hodnikih bivše podzemne.

Vsaka postaja je svet zase, čeprav med njimi poteka trgovina, nekateri izkoriščajo podzemne hudournike, drugi gojijo gobe in z njimi krmijo prašiče, valuta je naboj za kalašnikovko, tako do konca paranoično in povojaščeno je podzemlje, v katerem obstajajo tudi stalkerji, ki prinašajo dobrine s površja, poseljenega s čudnimi mutanti in smrtonosnega za vse nevešče in nezaščitene pred sevanjem. Metro 2033 ima na koncu, po vseh streljanjih in mrtvih, presenetljiv fabulativni obrat; kar se je kazalo kot zlo in nevarnost, je višja evolucijska stopnja, prikaz medsebojnih driblarij v podzemlju in ekskluzivističnih pozicij pa tisto, kar je treba preseči.

Nič narobe, večja težava je to, da Glukhovsky posplošuje. Na več ravneh; najprej junak, tokrat mišljeno kar najbolj dobesedno, dobi skoraj mitsko nalogo, da razišče svet zunaj svoje postaje/državice. Z njim prepotujemo zapleten podzemni sistem in dobimo uvid v vse njegove filiale. Se pa njegova zgodba skoraj dobesedno vsakič ponovi; rešijo ga gotove smrti, njegovi zavezniki padejo v boju ali preminejo kar tako, s svojo žrtvijo pa mu omogočijo napredovanje na zastavljeni poti. Predvidljivo in neprepričljivo. Slab je tudi pripovedni fokus, zgubljamo se med dolgoveznimi opisi mračnih hodnikov, nekateri ključni odlomki pa se potem zgodijo na hitro in neutemeljeno. Škoda. Glukhovsky namreč Metro piše čez moderno rusko klasiko, najprej brata Strugacki in Piknik na robu ceste, zato stalkerji in nepredvidljivost zunanjosti, po drugi strani mu ni tuj neomisticizem kakšnega Sorokina ali Pelevina, nekaj je napeljanih, pa ne izpisanih špekulacij o ezoteričnem in okultnem boju, ki poteka nad bedno človeško maso. Neuravnoteženo, čeprav mestoma čisto napeto žanrsko čtivo.