Knjige / Dmitry Glukhovsky: »Metro ni tisto, kar se zdi!«

Človeštvo se je z nuklearnimi izstrelki dokončno odplaknilo s planeta. Radioaktivnim puščavam, ki so bila nekoč mesta, vladajo superiorni mutanti. Po radijskih frekvencah se razlega samo še brezdušno tuljenje, nekaj med seboj vojskujočih se človeških skupnosti je preživelo samo še v moskovskem metroju – največji podzemni železnici na svetu, ki je bila tudi v resnici zasnovana kot titansko atomsko zaklonišče. Tekst na založnike sprva ni napravil blaznega vtisa, zato ga je avtor zastonj objavil na internetu.

Začniva morda z Metrojem 2. Ko si raziskoval gradivo za svojo ZF sago, si ugotovil nekaj zanimivega. Namreč, da je tisto, kar lahko vidi uporabnik moskovske podzemne – torej Metroja 1 – samo del širšega, neprimerno mogočnejšega podzemnega kompleksa. Metro 2 naj bi tvorila noro zapletena mreža javnosti neznanih podzemnih postaj in skritih tunelov do vseh ključnih inštitucij državnega aparata – za povrh pa še kar dvestotih bunkerjev, v katere naj bi vsak dan pridno v službo hodili uslužbenci KGB-ja. Če prav razumem, tega ljudje še danes ne vejo?

Večina res ne. Težko bi pa ravno rekel, da je skrivnost. Obstajajo dokumentarci in časopisni članki, ki so fenomen zelo dobro razkrili. Kadarkoli pa kako javno osebo – najsibo obrambni minister ali direktor metroja – vprašajo, če to drži, se vedno samo nasmehne in reče, da gre za čisti mit. Ampak to ni noben mit. Metro 2 definitivno obstaja.