Cerkveni otok

Pred štirimi leti smo v Mladini objavili tajni sporazum med prvo Janševo vlado in cerkvijo, na podlagi katerega je takrat odhajajoča politična garnitura cerkvi prikrito podarila Blejski otok. Vse skupaj je bilo sporno, ne toliko zaradi finančnih razsežnosti primera, ampak predvsem zaradi tega, kako brezsramno in grobo je odhajajoča politična elita takrat zlorabila državo in kako nizko se je spustila cerkev.

Blejski otok je seveda predvsem simbol. In kot kulturni spomenik najvišje stopnje bi lahko postal neke vrste spomenik sožitja med državo in cerkvijo. Tako pa vse bolj simbolizira nezdravo zvezo med njima. Na eni strani predstavlja pohlep RKC, ki se nikakor ni mogla zadovoljiti zgolj s tem, da je dobila vrnjeno cerkev na otoku; želela je še gospodarska poslopja in ves otok. Na drugi strani pa del politike, ki vse bolj računa na pomoč iz onstranstva.

Po vsebini je sicer primer jasen. Nihče, ne minister Vasko Simoniti ne vlada, brez odločitve parlamenta ne more nikomur podarjati državnega premoženja. A zgodilo se je ravno to - takoj po izgubljenih volitvah leta 2008, celo pod pretvezo, da gre za poravnavo pred evropskim sodiščem za človekove pravice, kjer postopek dejansko sploh ni bil sprožen, je odhajajoča vlada otok podarila cerkvi. Zato je bilo vsem pravnim strokovnjakom, tudi tistim, ki jih kdaj kdo povezuje z desnico, jasno, da je sporazum ničen. Pa je komplot vendarle uspel.

Epilog zadeve Blejski otok, ki se je ta teden zaključila po odločitvi ministra Žige Turka, da se ne pritoži na sklep sodišča, je tragikomičen. Primer je padel pri proceduralnih vprašanjih. Državno pravobranilstvo je sprva tožilo le blejsko župnijo, pa je prva sodnica sklenila, da bi hkrati z njo moralo še ljubljansko nadškofijo. Ko pa je pravobranilstvo vdrugo tožilo župnijo in ljubljansko nadškofijo hkrati, je druga sodnica presodila, da bi moralo tožiti zgolj župnijo. Minister Turk se sedaj seveda sklicuje na „zakonitost“ sporazuma in na potrebo po spoštovanju avtoritete sodišč.

Blejski otok zato danes simbolizira predvsem interese. Cerkev doslej vanj ni vlagala, dokazovala je njegovo nerentabilnost, opustila je gostinsko dejavnost, uvedla vstopnino v cerkev, zaradi česar se je število obiskovalcev otoka po osamosvojitvi po nekaterih ocenah zmanjšalo za več kot trikrat. Blejski otok naj bi bil po mnenju RKC takšno breme, da se je v „Simonitijevem“ sporazumu država celo odpovedala simbolični najemnini. A po mnenju bivših najemnikov in zainteresiranih vlagateljev, ki jih je RKC doslej zavračala (recimo Save Turizma), bi Blejski otok s primerno ponudbo lastnikom prinesel več kot dva milijona evrov na leto.

O tem, kaj sledi, ni treba ugibati. Cerkev je na otoku že začela investirati. Otok bo postal nova cerkvena zlata jama.