Varčevanje – dobro ali slabo?

Svet razpravlja, kako ravnati v kriznem času. Ali varčevati in fiskalno zategovati pas ali v krizo poseči s fiskalnimi spodbudami. Nasprotniki varčevanja trdijo, da bo gospodarstvo zaradi njega še bolj pešalo. Nasprotnike državnih spodbud pa skrbita zadolženost in moralno tveganje.

Je varčevanje dobro ali slabo? Razpravljati o tem vprašanju bi bilo enako neumno, kot razpravljati, ali naj voznik zavije levo ali desno. Odvisno je vendar od tega, kje je avtomobil. Včasih je primerno zaviti levo, včasih pa desno.

Na izbiro imamo torej dve politiki. Prociklična politika je tista, pri kateri vlada s svojimi ukrepi dodatno pospešuje bodisi že tako ali tako dobra (gospodarski razmah) ali tako ali tako slaba gibanja (recesija). V obdobju razmaha taka politika znižuje davke in povečuje državno porabo, v obdobju recesije pa ravno nasprotno. Proticiklična politika pa pomeni, da v času razmaha vlada zvišuje davke ali odpravlja davčne olajšave in je zmerna pri porabi. Tako lahko zmanjša primanjkljaj in zagotovi presežek, ki ga potem uporabi v slabih časih.

Res je, politiki s proticiklično fiskalno politiko, ki so jo imenovali tudi »fino uravnavanje« (fine-tuning), časovno težko zadenejo v polno. To je verjetno najtehtnejši razlog, zakaj je keynesianska politika izgubila ugled. Včasih so fiskalne spodbude države začele delovati šele, ko je bilo recesije že konec.

A to ni razlog za uporabo proticiklični nasprotne prociklične fiskalne politike. Bistveno za prociklično politiko je večanje porabe in zniževanje davkov sredi razcveta, v času pešanja gospodarstva pa zmanjševanje porabe in zviševanje davkov. Med gospodarskim razcvetom država torej uveljavlja proračunsko razsipnost, v recesiji pa varčevanje. Ker to v obdobju gospodarskega razmaha še poveča možnosti za pregretje ekonomije, inflacijo in različne balone (kreditni, nepremičninski), med recesijo pa še stopnjuje zmanjševanje proizvodnje in zaposlovanja, prociklična fiskalna politika destabilizira. Povedano drugače – prociklična fiskalna politika še dodatno okrepi neprizanesljivost poslovnega cikla.

Večina držav, ki so po letu 2000 uveljavljale proticiklično politiko, je zdaj v vzponu. To so dosegle ravno v desetletju, ko je toliko politikov v »razvitih državah« pozabilo, kako se to počne.

Kljub temu se zdi, da številni politiki v ZDA, Veliki Britaniji in na evrskem območju živijo za procikličnost. Nasprotujejo fiskalni disciplini, ko je gospodarstvo močno, ko pa oslabi, kakor jastrebi prežijo na primanjkljaj. Ravno nasprotno, kot bi bilo dobro.

Pomislite na politiko nekaterih ameriških politikov v zadnjih treh desetletjih.

Prvi cikel: v obdobju recesije je predsednik Ronald Reagan v kampanji leta 1980 in v nagovoru ob prisegi leta 1981 pozival k takojšnjemu ukrepanju – že danes – za zmanjšanje državnega primanjkljaja (recesija: varčevanje). Nasprotno pa George H. W. Bush leta 1988, ko se je gospodarstvo približevalo vrhuncu poslovnega cikla, ni bil zaskrbljen zaradi proračunskega primanjkljaja, čeprav se je državni dolg nezadržno približeval trikratniku vrednosti, ki jo je imel v času Reaganovega prvega nagovora. »Bodite prepričani, nobenih novih davkov ne bo,« je znamenita Busheva izjava iz tistega časa (gospodarski razmah: razsipnost).

Drugi cikel: kot je bilo pričakovati, sta prvi predsednik Bush in kongres končno zbrala politično voljo za zvišanje davkov in krotenje rasti porabe, vendar v najmanj primernem trenutku, torej takrat, ko se je v ZDA leta 1990 začenjala nova recesija (recesija: varčevanje). Čeprav čas ni bil primeren za novo zakonodajo, so bili ukrepi smeli. Z zakonom o plačevanju akontacije dohodnine na pričakovane prihodke in drugimi reformami so se državne finance vrnile na pot, po kateri naj bi do konca desetletja postopno odpravili primanjkljaj.

A leta 1993, tri leta kasneje – in kljub najprepričljivejši okrepitvi gospodarstva v ameriški zgodovini – so vsi republikanski kongresniki zavrnili Clintonov zakonodajni predlog, da bi nadaljevali Bushevo omejevanje porabe, vztrajali pri medletni akontaciji dohodnine in zviševanju davkov. Omajalo jih ni niti to, da je bila taka politika uspešna. Po kar sedmih letih krepke rasti in zmanjševanja brezposelnosti, ki je bila prvič po šestdesetih letih manj kot štiriodstotna, je George W. Bush kot temeljno točko svoje kampanje leta 2000 poudaril veliko znižanje davkov (razmah: razsipnost).

Tretji cikel: še več, po tistem, ko je Busheva državna poraba iz rekordnega proračunskega presežka zakuhala rekordni primanjkljaj, se je administracija leta 2003 odločila za drugi krog zniževanja davkov in nadaljevala povečevanje državne porabe, tako da je bila ta trikrat večja kot pod Clintonom (poraba za državno varnost in notranja poraba – brez obresti in drugih mednarodnih obveznosti). Podpredsednik Richard Cheney je dejal: »Reagan je dokazal, da primanjkljaj ni pomemben.« Takšna politika je vztrajala še pet let, tako da so državnemu dolgu dodali še štiri bilijone dolarjev (razmah: razsipnost).

Kot je bilo pričakovati, politiki med letoma 2007 in 2009, v času najhujše recesije po veliki depresiji, zaradi starega visokega primanjkljaja in dolgov niso zmogli oblikovati primernega odziva države. Republikanci so nenadoma znova odkrili zlo proračunskega primanjkljaja in se odločili, da so nujne omejitve. Nasprotovali so prvemu svežnju fiskalnih spodbud, ki jih je februarja 2009 predstavil Obama, čeprav sta rast bruto domačega proizvoda in zaposlovanje pešala veliko bolj kot v času, ko sta Reagan in Bush uveljavila znižane davke in večjo porabo (recesija: varčevanje). Tako jim je z večino v predstavniškem domu uspelo preprečiti nadaljnja Obamova prizadevanja, ko so leta 2011 nehale veljati dodatne fiskalne spodbude. Omejevanje porabe v zadnjih dveh letih je po mojem najpomembnejši razlog, zakaj se je gospodarska krepitev, ki se je začela junija 2009, leta 2011 ustavila.

Trije zaokroženi cikli. Tri generacije politikov, ki zagovarjajo ekspanzivno fiskalno politiko v času gospodarskega razmaha, nato pa zaradi recesije spremenijo svoje mnenje o proračunskem primanjkljaju, češ da je to vendarle nekaj slabega.

To ne pomeni, da je zagovornikom procikličnosti vedno uspelo prodreti s svojo politiko. Clinton je imel avgusta 1993 v kongresu dovolj močno večino, da so kongresniki sprejeli njegove zakone za uravnoteženje proračuna v obdobju, ko je bilo gospodarstvo v razmahu, čeprav so vsi republikanci glasovali proti. Podobno je imel Obama dovolj veliko večino januarja 2009, da mu je, ko se je začel prosti pad gospodarstva, tudi brez enega samega republikanskega glasu uspelo prodreti z nekaj uvodnimi fiskalnimi pobudami (zakon o okrepitvi in reinvestiranju). A vse prepogosto se zgodi, da zagovorniki procikličnosti preglasujejo njene nasprotnike.

Bistveno za prociklično politiko je večanje porabe in zniževanje davkov sredi razcveta, v času pešanja pa zmanjševanje porabe in zviševanje davkov. Drugače – prociklična politika okrepi neprizanesljivost poslovnega cikla.

Obračanje levo oziroma desno na cesti v popolnoma napačnem trenutku je hujše, kot če bi politiko spreminjali naključno. Takšen izrojen vzorec lahko ponazorimo s konkretnejšo primero. Gre za staro težavo: namesto da bi luknjo v strehi zakrpali, ko sije sonce, čakamo na nevihto, da nam postane jasno, kako nujno jo je popraviti. Ko je gospodarstvo v razmahu, za boleče varčevanje in zvišanje davkov ni politične podpore. Navsezadnje je vse v redu, zakaj bi torej karkoli spreminjali. A ko pride naliv, grešniki nenadoma uvidijo slabosti svojega načina razmišljanja in razglasijo, da so reforme nujne. Seveda pa je streho zelo težko popravljati sredi nevihte.

Ta težava ni omejena zgolj na ZDA. Podobno nesrečen cikel – velik proračunski primanjkljaj, ko gospodarstvo že tako ali tako raste, in zniževanje proračunskih izdatkov kot odziv na recesijo – lahko v zadnjih letih opazimo tudi na evrskem območju.

Zgodovinsko gledano so bile države v razvoju navadno tiste, ki so zaradi neučinkovitega političnega sistema izvajale prociklično fiskalno politiko. Pri skoraj vseh je v obdobju od leta 1960 do 1999 opaziti pozitivno povezavo med državno porabo in poslovnim ciklom. A stvari so se spremenile. V prvem desetletju tega stoletja je vladam tretjine razvijajočih se držav – med njimi Kitajski, Čilu, Maleziji, Južni Koreji, Bocvani in Indoneziji – uspel zgodovinski preobrat. Med letoma 2003 in 2007 so izkoristile obdobje razcveta in okrepile proračunski položaj ter prihranile nekaj za hude čase. Ko jih je leta 2008 in 2009 prizadela svetovna recesija, so si zato lahko privoščile spodbujanje gospodarstev. Pravzaprav je večina držav, ki so po letu 2000 uveljavljale proticiklično politiko, zdaj v vzponu oziroma v razvoju. V zadnjem desetletju so odkrile, kako doseči proticikličnost; torej ravno v desetletju, ko je toliko politikov v »razvitih državah« pozabilo, kako se to počne.