Koncentracija, urbanizacija, ekspropriacija

V Izraelu so bile lani množične demonstracije v organizaciji tako imenovanega gibanja za družbeno pravičnost, protesti pa po številnih mestih potekajo tudi letos. Gibanju je lani stanovanjsko problematiko za nekaj časa uspelo postaviti v središče pozornosti javnosti in politike, družbo pa skuša na tem in drugih področjih mobilizirati tudi letos. A kot kaže, stanovanjsko vprašanje dela izraelskih državljanov ne uspe pritegniti pozornosti širše javnosti. »Vsem hišam v vasi grozi rušenje. Nimamo nikakršnih možnosti, ne vemo, kaj naj naredimo, kam naj gremo,« pravi Atijah El Atamin, beduin iz vasi Kašem Zaneh v puščavi Nakab (hebr. Negev) na jugu Izraela.

Zgodba te vasi je enaka zgodbam na desetine drugih na območju. Pod krinko reševanja beduinskega vprašanja je izraelska vlada septembra lani sprejela tako imenovani načrt Praver, ki nosi ime glavnega snovalca Ehuda Praverja, prav zdaj pa v obliki zakona čaka na obravnavo v parlamentu. Načrt med drugim predvideva deportacijo do 70 tisoč beduinov z domov in uničenje njihovih vasi. V Nakabu živi sicer približno 200 tisoč beduinov, ki sestavljajo tretjino prebivalstva tega dela države in sodijo v najrevnejši sloj izraelske družbe. Čeprav so beduini v Nakabu izraelski državljani, mnogim to ne zagotavlja niti osnovnih pravic, kot so pravica do vode, elektrike, volilna pravica in podobno. Kajti 70 tisoč beduinov živi v 35 tako imenovanih nepriznanih vaseh, ki so za oblasti nezakonite, čeprav so številne od njih starejše od države ali pa so jih celo postavile oblasti same, da bi tam nastanile beduine, razseljene med etničnim čiščenjem Palestincev v času nastanka Izraela leta 1948. Mnogim takrat deportiranim beduinom sedaj grozi nova razselitev.

Sistematična diskriminacija

Beduine, ki so stoletja živeli po vsem Nakabu, so z leti na silo skoncentrirali v neke vrste rezervatu na območju Sijadž. Kot pojasnjuje dr. Tabet Abu Ras iz pravnega centra za pravice arabske manjšine v Izraelu Adalah, je koncentracija beduinov le prvi korak, določen v vladnem načrtu za to prebivalstvo. Drugi korak je urbanizacija, tretji pa dokončna rešitev vprašanja zahtev beduinov po zemlji, s katere so bili pregnani. Predvidena urbanizacija beduinov, ki se tradicionalno ukvarjajo s poljedelstvom in z živinorejo in ki jim Združeni narodi priznavajo pravice avtohtonih ljudstev, je posebej sporna. Oblasti so od šestdesetih let prejšnjega stoletja za beduine zgradile sedem mest, v katera jih želijo sedaj preseliti. Da bi jim to uspelo, ljudem v nepriznanih vaseh onemogočajo normalno življenje. V Al Siru poleg Beer el Sabeja (hebr. Beer Ševe), največjega mesta v Nakabu, živi 2300 ljudi, ki so bili tja deportirani leta 1951. Čeprav poteka neposredno nad barakami beduinov daljnovod, vas nima elektrike, tako da so njeni prebivalci prisiljeni uporabljati sončne celice in drage bencinske generatorje. Vasi, ki nima niti vode, grozi uničenje, prebivalcem pa deportacija v mesto Segev Šalom. Podobno je v nepriznani vasi Kašem Zaneh, ki obstaja že sedem generacij, njena zgodba pa je še toliko bolj bizarna, saj stoji v neposredni bližini enega od najbogatejših judovskih naselij v državi, Omerja. Na vprašanje, kaj meni o nasprotju med Omerjem in domačo vasjo, Atijah El Atamin odgovarja: »Videli smo, kako so začeli graditi Omer in kako je v nekaj dneh dobil vodo in elektriko, beduinska vas čisto zraven pa ni dobila nič.« Kot prikazuje ta primer, je diskriminacija beduinov sistematizirana z razlikovanjem med merili za dodelitev pravic beduinskim vasem in tistimi, ki veljajo za naselja judovskih prebivalcev Nakaba. Oblasti namreč nepriključitev beduinskih vasi na električno in vodovodno omrežje ter neizgradnjo preostale infrastrukture upravičujejo s tem, da so te vasi preveč razpršene in imajo premalo prebivalcev, da bi bila gradnja celo osnovne infrastrukture mogoča oziroma smiselna. A kot v poročilu iz leta 2009 poudarja organizacija Negev Coexistence Forum for Civil Equality, to stališče ne velja pri obravnavanju judovskih vasi. V poročilu je navedeno, da imajo judovska naselja povprečno 309 prebivalcev, beduinska pa 1740. Med judovskimi naselji je tudi nekaj deset posameznih kmetij, na katerih prebiva manj kot deset ljudi, a imajo kljub temu elektriko. Te kmetije imajo na voljo še ogromne količine vode, zato tamkajšnji nasadi s svojo živo zeleno barvo močno izstopajo v siceršnji puščavski pokrajini. Beduini, ki sami trpijo pomanjkanje vode, se pri tem šalijo: »If it’s green, it’s not bedouin.« (Prev.: Če je zeleno, ni beduinsko.)

Nepriznane vasi, priznane vasi – v čem je razlika?

Oblasti so sicer v zadnjem desetletju nekaj beduinskih vasi celo priznale. Ena od njih je Um Batin s 5000 prebivalci, a skoraj nič ne kaže, da je to za njene prebivalce stvari kakorkoli spremenilo na bolje. Država je v vasi sicer zgradila sodobno šolo, vendar je ni priključila na električno omrežje, tako da so morali prebivalci sami kupiti agregat, ki omogoča, da ima šola elektriko tri do štiri ure na dan. Sredi vasi teče potok, poln strupenih odpadkov, ki prihajajo iz 30 kilometrov oddaljene industrijske cone, kar pomeni veliko zdravstveno tveganje za prebivalce. Vas nima vode, to si morajo vaščani, enako kot v nepriznanih vaseh, napeljati sami. Izraelsko nacionalno vodovodno podjetje Mekorot jim sicer dovoljuje priključitev na omrežje, a na lastne stroške, poleg tega jim kljub statusu priznane vasi in slabši kakovosti vode to zaračunava več kot, recimo, prebivalcem Beer el Sabeja. To je, kot pojasnjuje terenski delavec organizacije Adalah Muhamad Mahagna, taktična poteza: »Ljudje, ki živijo v nepriznanih vaseh, plačujejo vodo dvakrat draže. Oblasti so v začetku leta zvišale ceno vode za 67 odstotkov, saj želijo s težavami s preskrbo z vodo ljudi iz teh vasi prisiliti, da se preselijo v zanje zgrajena mesta.« Največje od njih, Rahat, s 50 tisoč prebivalci, bi se po vladnem načrtu še razširilo in si priključilo ozemlje, na katerem stoji nepriznana vas El Batel. Njen prebivalec Abdel Karim o Rahatu meni: »To ni niti mesto niti vas. Bolj je podobno begunskemu taborišču. Nima javnih površin, nima tržnice, v vsem mestu ni niti enega semaforja, si lahko predstavljate? V svetu je mesto središče, ki okoliškim skupnostim ponudi vse. Delovna mesta so v mestu, kultura je v mestu. Kaj pa lahko ponudi Rahat? Brezposelnost, revščino, kriminal.« Tretji korak vladnega načrta je razlastitev beduinov; država jim ne priznava lastništva zemlje, čeprav jim vlada v okviru načrta Praver zagotavlja minimalno finančno nadomestilo, a še to samo pod določenimi pogoji. Tako se bodo upoštevale le zahteve, vložene do 24. oktobra 1979, dogovor pa mora biti dosežen v petih letih, sicer bo po izteku roka država samodejno prevzela lastništvo nad zahtevano zemljo. Predlog med drugim predvideva tudi takojšnje državno lastništvo vsake beduinske posesti, ki stoji na zemlji z naklonom, večjim od 13 odstotkov.

Vprašanje judaizacije

Izraelska aktivistka, specializirana za vprašanje beduinov v Izraelu in na Zahodnem bregu, ter borka za človekove pravice Angela Godfrey Goldstein postavlja vprašanje beduinov v Nakabu v širši kontekst spora med Izraelom in Palestinci in meni, da je temeljna paradigma, ko govorimo o odnosu Izraela do beduinov, sionizem, ki je postal militantnejši in se je razvil v svojo nacionalistično različico. Godfrey Goldsteinova dodaja, da je »vprašanje beduinov vsekakor del izraelsko-palestinskega vprašanja, saj se vse vrti okoli zemlje. Beduini pa so bodisi lastniki, bodisi nadzorujejo oziroma so nadzorovali večino puščave Negev, kar je 60 odstotkov Izraela. Za Izrael je to vprašanje denarja v smislu nepremičnin, a tudi politično vprašanje v smislu kontinuitete arabskega prebivalstva. To je tudi vprašanje judaizacije in pregona beduinov.« Na sistematično diskriminacijo beduinov v poročilih opozarjajo številne organizacije za varstvo človekovih pravic, med njimi Human Rights Watch in Amnesty International, proti predlagani izraelski vladni politiki do beduinov pa se je v resoluciji, sprejeti 5. julija letos, opredelil tudi evropski parlament. Evropski poslanec Ivo Vajgl je ob tem izraelsko politiko do beduinov označil za »nasilno spreminjanje demografske strukture na teh območjih in siljenje beduinov v geta, „pokrito“ s psevdozakonitimi postopki.«