Dr. Marjan Smrke: »Neiskrenost v spolnosti vodi v hinavščino.«

Celibat in zanikanje spolnosti sta za katoliške duhovnike gotovo vir stiske. A ne gre samo za to, celibat je hkrati tudi oblika nadzora. Nadzora nad notranjecerkveno skupnostjo, torej kleriki, in vir moči, avtoritete nad laiki. A kot vsaka (nesmiselna) prepoved tudi ta rojeva deviacije. In ravno način, kako se cerkev spopada z njimi, kaže na njeno dvoličnost. Kaže na to, da cerkev sama odsvetuje spolne odnose pred sklenitvijo pred bogom potrjene zakonske zveze, hkrati pa v njenih vrstah ostaja množica duhovnikov, ki imajo spolne odnose in ki imajo tudi otroke.

So vas presenetile obtožbe, da naj bi imela nekdanji nadškof Alojz Uran in kardinal Franc Rode otroke?

Opozoriti moram, da so vsi moji odgovori zaradi nepreverjenosti trditev lahko le splošne narave. Celibat in odnos katoliške cerkve do seksualnosti na sploh sta seveda od nekdaj problematična, tudi zaradi nenehnega kršenja in nepriznanih otrok. Ne tičeta se samo spolnosti, ampak pronikata tudi na druga področja. Menim, da temeljna neiskrenost v spolnosti, ki je v absolutnem pomenu morda ne more ali celo ne sme biti, vodi v različne izraze hinavščine tudi na drugih področjih.

Kako to mislite?

Pred dnevi je bil dan spomina na totalitarizme. Pri nas RKC začuda postaja nekakšen zastavonoša tega spominjanja. Toda če se na ta dan spomnimo pakta Hitler-Stalin, na kar nas napotuje datum, bi se lahko hkrati spomnili tudi pakta Vatikan-Hitler, tj. konkordata, ki je bil šest let starejše prvo mednarodno priznanje Hitlerjevega režima. Cerkveni ideologi delujejo tako, da nekaj ključnega potisnejo v podzavest oz. pozabo – tako kot s celibatom tja potiskajo svojo seksualnost. Triindvajsetega avgusta bi lahko v spomin priplavalo tudi truplo šentjernejske noči, ki se je dogodila tega dne leta 1572. Na veselje papeža je bilo ubitih več deset tisoč protestantov. S tem bi razprava o totalitarizmih postala precej drugačna od te, ki jo hočeta uveljaviti politična desnica in RKC.

Ali ni celibat vseeno smiseln? Velik del duhovnikov vseeno upošteva celibatne prepovedi.

Res? Kako velik? Tega v številkah ne znam izraziti. Od 11. stoletja, ko je bil uveden, do 16. stoletja oz. časa protireformacije, ko se je celibat zaostril, je marsikje obstajal samo na papirju. Kršili so ga na veliko, celo na samem papeškem dvoru. Številni papeži so imeli otroke, nekateri so bili otroci prejšnjih papežev oz. očetje kasnejših. Tudi v novejših časih in na nižjih ravneh je bil celibat pogosto kršen. Janez Trdina je v svojih Podobah prednikov zapisal opažanja o spolnem življenju dolenjskih duhovnikov od fare do fare. Opiše in deloma tudi literarno obdela primer duhovnika, ki je vodil poročni obred svoje zatajene hčere, hkrati pa je bil nečloveško grob do tistih parov, ki so imeli spolne odnose pred sklenitvijo cerkvene zakonske zveze.

To je bilo pred več kot sto leti.

Ja, a podobno je marsikje sedaj! Vemo denimo, da je v Nemčiji na tisoče otrok, ki so jih zaplodili katoliški duhovniki. Duhovniki očetje imajo celo svoje združenje. Pri katehezi pa nezakonsko spolnost še vedno opredelijo kot »nečistovanje«. Primeri duhovnikov očetov so tudi pri nas. V smislu omenjenega zatajevanja lastnih madežev niso bili omenjeni v sagi o družinskem zakoniku. Stvari bi postale preveč zapletene, kajne? Tudi pri nas obstajajo prikrivani cerkveni mehanizmi pomoči duhovnikom in njihovim otrokom. A vsekakor je v nekaterih državah ta javna skrivnost bolje urejena kot pri nas.

Bodiva poštena, celibat ni samo iznajdba katoliške morale in njenega odnosa do spolnosti, žensk in družine.

Seveda ne, poznajo ga tudi nekatere druge religije. Pred leti sem celo menil, da vem in razumem, zakaj je tako. Zdaj ko sem morda v drugi puberteti in me ženski svet zanima bolj kot pred leti, sem razumevanje za tako odrekanje izgubil.

Zakaj se celibat pojavlja samo v katoliški različici krščanske religije, v pravoslavni in protestantski pa ne?

V prvih stoletjih so bili kleriki in celo papeži zakonski očetje. Pravoslavje je to tradicijo v bistvenem ohranilo, protestantizem pa se je nanjo ponovno navezal. Katolicizem je dejansko odklon od izvorne krščanske tradicije. Odklon je nastal pod vplivom nekaterih poganskih idealov.

Zakaj pa je katoliška cerkev pred tisoč leti uvedla celibat? So želeli, da se duhovniki nečemu odrečejo in se žrtvujejo za občestvo?

Običajno se razlaga, da se je v 11. stoletju s tem želelo preprečiti odtekanje bogastva iz cerkve zaradi dedovanja. Morda celo bolj prepričljive so teze, da je bila uvedba celibata odziv na 10. stoletje, ki ga zgodovinopisje pomni kot pornografsko stoletje. Takrat so si na papeškem dvoru dovolili vse mogoče in še več kot to. Smiselno je tudi opažanje, da se je v celibatu za časa Gregorja VII. prepoznalo mogočno sredstvo nadzora nad kleriki in nad laiki. Ko se vsaj na videz goji celibat, se lahko pred laiki ustvarja vtis, da so kleriki vzvišeni nad naravo, kar jim daje dodatno moč nad preprostimi ljudmi. Ravno zato nam danes ne sme biti vseeno, ali klerik ima otroke ali ne. To ni samo vprašanje njegove zasebnosti! Če na vzvišenosti nad spolnostjo institucija ali posameznik gradi svojo moč nad ljudmi, naj bo razkrinkan/a, če tej domnevni vzvišenosti ni kos. V tem smislu so mediji upravičeni do radovednosti.

Danes je družba vseeno drugačna. Zakaj Vatikan vztraja pri celibatu?

Cerkev kot institucija deluje zelo počasi in nedemokratično. Pravijo, da misli v stoletjih, jaz pa pravim, da v nekaterih pogledih potrebuje stoletja, da sploh kaj domisli. Če svetu dopoveduješ, da si v nenehni telefonski povezavi z bogom, ti je težko priznati, da se motiš.

Je celibat povezan z endemičnim pojavom pedofilije med katoliškimi duhovniki?

O tem obstajajo znanstvene razprave. Prikrajšanost za spolnost, ki jo uveljavlja celibat, naj bi po eni izmed teorij šibkejše posameznike duhovniške skupnosti usmerjala k spolnim objektom mlajše starosti in istega spola. Koliko je ta teorija pravilna, bi lahko diskutirali, vsekakor pa so omalovaževanja pojava v smislu »avanturic«, ki jih je izrekal kardinal Rode, nespoštljiva do tisočev žrtev.

Kaj bi moral, če se zgodba o zatajenem očetovstvu izkaže za resnično, narediti kardinal Rode?

Ne glede na to, ali je oče ali ne, lahko ugotovimo, da je bil Rode pred desetletji drugačen človek. Imel je drugačne poglede na gozdove in gradove, katerih nacionalizacijo je razumel, če ne celo odobraval, najbrž pa je imel tudi drugačen pogled na ženski spol, s posledicami ali brez njih. Potem je šlo vse na slabše. Resnično očetovstvo bi imelo večplastne pomene. Po eni strani bi lahko dejali, da bi bila sin in oče lahko ponosna drug na drugega. Kardinal Rode je inteligenten in v svojem svetu uspešen človek z nekaterimi specifičnimi kvalitetami in iritantnimi čudaštvi. Sin, ki hoče iti stvari do konca, tudi ni kar tako. Očetu bi morda odpustil neodpustljivo – da ga je zatajil. Po drugi strani bi bilo to še eno znamenje, da je RKC institucija s številnimi defekti. Skratka: zgodba bi bila filmska in globalna. Filmu pa bi bilo lahko naslov: »Od kaplana do kardinala in nazaj« ali pa »Malo drugačni Črtomir« …

Največja krivda obeh, Urana in Rodeta ni v tem, da naj bi prekršila celibat.

Naj ponovim, za zdaj ne vemo, kaj je res in kaj ne. Vemo pa, da sta ta dva moža vsak nekaj let vodila RKC v Sloveniji in da nista brez svojega deleža krivde za finančni polom, četudi se je ta zgodil v Mariboru, saj sta bila oba predsednika škofovske konference. Kritiki delovanja RKC so bili v njunem času vnaprej diskvalificirani kot komunistična kontinuiteta, če so sploh prišli do besede. Finančni fiasko ne bi smel priti v senco ugibanj o očetovstvu. Ravno v »primeru Uran« se je namreč nakazal nekakšen jezuitski obrat, nenadoma je postalo pomembno srce, dobesedno in v prenesenem nadškofa Urana, češ, celo Slovenijo skrbi njegova žalostna usoda. Vsi tisti tisoči posameznikov, ki jih je neposredno ali posredno prizadel cerkveni pohlep, pa kot da nimajo srca. Tu bi morali imeti več občutka za sorazmerja.