Rudnik zlata, ki razdvaja

Rosia Montana je majhno romunsko mestece v pokrajini Transilvaniji, ki je v javnosti poznano predvsem zaradi dolgo trajajoče polemike o ponovnem odprtju rudnika zlata iz obdobja komunizma. Pri podjetju Rosia Montana Gold Corporation (RMGC), ki stoji za predlogom za odprtje površinskega rudnika, so diskusijo o projektu začeli že sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, a do realizacije ni prišlo. Tema je v zavest javnosti po pisanju BBC znova prišla jeseni lansko leto, ko so na nacionalni televiziji začeli prikazovati oglas z meščanko Rosie Montane, ki se na gledalce obrača z prošnjo za razumevanje stiske domačinov.

Po njenih besedah namreč v okolišu ni dela, zato naj bi bil rudnik zlata njihova prihodnost. Romunija je ena izmed najrevnejših držav v EU, ima tudi visok odstotek nezaposlenih, pri RMGC pa z odprtjem rudnika obljubljajo priliv k romunskemu gospodarstvu v višini 15.000 milijard evrov in več tisoč novih delovnih mest. Dobršen del javnosti je kljub obljubam o gospodarski rasti in višanju zaposlenosti vseeno zaskrbljen. Glaven pomislek imajo proti dejstvu, da bi z gradnjo rudnika uničili tamkajšnjo kulturno dediščino, poleg tega bi pa tudi grobo posegli v izgled pokrajine. Tam so namreč zlato kopali že v času starih Rimljanov, globoko pod zemljo se torej še vedno da ogledati, kako so rudarili pred dva tisoč leti.

Del prastarega rudnika bi skupaj z vrhovi štirih okoliških gora za potrebe rudnika uničili, a pri podjetju bi to izgubo povrnili z vlaganjem v razvoj mesta. Ko bi vse zaloge zlata izčrpali, bi mesto spremenili v turistično atrakcijo. Generalni direktor RMGC Dragos Tanase pravi, da ko bodo s črpanjem končali, noben sploh ne bo opazil, da je na tistem kraju nekdaj obstajal rudnik. »Denar, ki ga bomo zaslužili z rudnikom, bomo vložili v dediščino Rosie Montane. Vlagali bomo v hotele in trajnostni razvoj,« je še dodal Tanase, ki rad poudari, da je po rodu Romun. Poudarek na njegovi nacionalnosti je razumljiv, saj je 80 odstotkov RMGC v lasti rudarskega podjetja Gabriel Resources iz Kanade, vložek romunske vlade je nizkih 20 odstotkov.

V mestu je trenutno splošno mnenje novemu rudniku naklonjeno, saj meščanom zaposlitev veliko pomeni, nekaterim se celo zdi, da je to njihova edina priložnost za delo. Po navedbah RMGC naj bi kar 95 odstotkov meščanov hotelo, da s projektom začnejo, a ta informacija vseeno ne utiša glasnih nasprotnikov, domačinov in ostalih državljanov. Sorin Jorca je meščan, ki meni, da bi gradnja rudnika prinesla veliko izgub. »Izgubil bi svojo hišo, grobove mojih staršev in bližnjo cerkev. Rudarska industrija je zelo umazana, vsak dan bodo porabili tone dinamita. Pomislite na hrup, na strupe – življenje tukaj bo postalo neznosno,« predstavi svoj vidik Jorca. Ustanovil je celo skupino Kulturna fundacija Rosie Montane, eno izmed številnih podobno mislečih mednarodnih nevladnih organizacij in drugih romunskih akcijskih skupin, ki še kar uspevajo zavlačevati proces potrditve projekta.

Postavitvi rudnika nasprotuje tudi Mircea Toma, saj meni, da je žrtvovanje dela njihovega kulturnega spomenika enakovredno rušenju par stebrov grške Akropole. Prav tako je izredno nezaupljiv do romunske vlade, pravi namreč, da »to ni boj med civilno družbo in zasebnim podjetjem ampak boj med nami in državo, in država je osumljena korupcije«. Obtožbe o možnosti korupcije in podkupnin so vedno prisotne kadar gre za projekte visokih vrednosti, zato so v romunskem političnem prostoru akterji pri izjavah zelo previdni, saj se bližajo volitve. Ministrica za okolje je zato za svojo izjavo izbrala pomirjujoč ton in previdnost: »Pravilni razvoj odločitvenega procesa ne sme biti pogojen s časom, zato naš sklep, da bomo projekt pazljivo pregledovali in ocenjevali še nekaj mesecev, ni pretiran.«