Kultura / Različne oblike rojstva in smrti

Živimo v dobi hitrih posnetkov z mobilniki in vedno manjših, tanjših priprav za snemanje in fotografijo, ki jih je vedno lažje uporabljati. Priljubljene so aplikacije kot je Instagram, ki izdelek iz takšnih aparatov obdela tako, da izgleda lepše. Nenazadnje pa v naši sodobnosti, razen v obskurni in umetniški festivalski kinematografiji, v filmih za masovna občinstva težko najdemo dolge kadre brez govora. Hitri, kratki kadri z vsaj malo dialoga so pač toliko lažji in udobnejši za ogled.

Tu pa v enačbo vstopita filmska avtorja Ron Fricke in Mark Magidson, ki še vedno ustvarjata na stari, počasnejši način. Njuni izdelki so velikopotezni, bogati, zahtevajo veliko časa in obsežna potovanja, posneti pa so s togo analogno opremo, ki je za večino današnje filmske industrije že stvar preteklosti. Pred dvajsetimi leti sta posnela njuno najbolj znano delo, Baraka, ki ni vključevalo dialoga ali glavnih akterjev; zanašala sta se predvsem na močne vizualne podobe in glasbo, s tem pa sta skušala povedati globalno zgodbo. Baraka je izredno raznolika beseda, ki ima v mednarodnem prostoru mnogotero pomenov, ena izmed njih je sufijski 'blagoslov ali dih ali bistvo življenja, iz katerega se razvije evolucijski proces'.

Njuno najnovejše skupno delo, prvo po dveh desetletjih, je prav tako že v naslovu nabito s pomeni. Samsara je namreč beseda iz sanskrta, ki opisuje koncept Vzhodnih religij – ognjeno kolo življenja, nemiren cikel stvarstva in uničenja, značilen za nerazsvetljen zemeljski obstoj. Po Frickejevem opisu za Atlantic  pa istoimenski film predstavlja »neverbalno, vodeno meditacijo o rojstvu, smrti in ponovnem rojstvu«.

Z ekipo, ki je bila pripravljena prepotovati tudi več kot 1600 kilometrov za samo osem sekund posnetka, sta snemala na skoraj sto lokacijah in tako prekrižarila 25 držav v kar petih letih. Uporabila sta 70 milimetrsko kamero, zelo drag širokozaslonski format, ki zahteva še okorno opremo, trdi disk z ogromno prostornine in naporen proces pretvorbe iz filmskega v digitalni format; na koncu pa proizvede zelo dober pogled na detajle. Poleg tega je ekipa naokoli prenašala tudi 30 staro fotografsko opremo za snemanje časovno intervalnih posnetkov (timelapse). Vsebina filma so različne oblike rojstva in smrti, naravna čudesa, proizvodni procesi in verski rituali. Prizori so velikopotezni: templji v Burmi, posneti iz balona, pobočja havajskega vulkana z žarečo stopljeno lavo, zaprti oddelki filipinske jetnišnice, zraven pa tudi moderni scenariji industrijske proizvodnje in uničenja, kot so notranjost kitajskega tovarniškega mesta in kalifornijski uničevalec neuporabnih avtomobilov.

Vsebina je torej mešanica privlačnih posnetkov in lepot na eni strani ter manj zaželenih posnetkov grde in krute resničnosti na drugi. Tudi avtorja sta priznala, da je bilo nekatere dele, ali fizično ali psihično težje ujeti na filmski trak. Oblasti in podjetja so bila nekje bolj in drugje manj dojemljiva do snemanja na nekaterih lokacijah. Na Kitajskem so bili snemalcev v tovarnah skoraj veseli, po besedah Frickeja pa je bilo v ZDA ravno obratno, saj velikokrat sploh niso dobili dovoljenj. Ena izmed takšnih 'težjih' tem, predstavljenih v filmu, so torej linije industrijske proizvodnje hrane, ki so očem občinstev v ZDA običajno skrite. Nazoren prizor iz filma tako prikazuje bizaren stroj, ki z vakuumskim rilcem vase potegne še živo perutnino, čez nekaj sekund pa avtomatsko ubijalsko linijo, kjer se perutnini prereže vrat.

Drugi del tega izseka so posneli v mestu Changchun na Kitajskem, kjer je ekipa, oblečena v plastične varnostne obleke, preživljala osemurne snemalne dneve v hektičnih in vročih tovarniških prostorih. Kitajci so bili po Magidsonovih besedah »zainteresirani za prikaz učinkovitosti in čistoče njihove tovarne«, sam si pa ne more predstavljati, da bi dan za dnem delal tam. Najtežja scena za snemanje pa je bila pri odročnem rudniku žvepla na Indonezijskem otoku Java. Tam se rudarji vzpenjajo k ustju kadečega vulkana in izkopavajo zdravju škodljiv rumen mineral neposredno iz zemlje, si na hrbet oprtajo prečko z visečima vedroma na vsaki strani in nakopano rudo tako nesejo v dolino. Na film so ujeti obrazi rudarjev, ki trudoma prenašajo težo na ramenih, vročino in strupene hlape. Magidson je nato pojasnil, da je »plin in dim, ki se vidi v filmu, čista žveplena kislina«, in ko se je »veter obrnil, je to prišlo v tvoja pljuča in oči – bilo je jedko.« Pline je v pljučih občutil še mesece pozneje.

»Dušilo nas je in slepi smo se spotikali naokoli, komaj smo prišli od tam,« je imel Fricke za dodati k izjavam svojega kolega. Drugo, verjetno psihično težjo sceno pa so našli na smetišču v Manili, na Filipinih. Odlagališče odpadkov se nahaja na ogromnem okraju, kjer vlada revščina in posnetek prikazuje obupano trumo ljudi, od majhnih otrok do ostarelih, ki v nanosih smeti odbirajo karkoli z nekaj vrednosti. Fricke je povedal, da so »iskali vse vrste stvari, od tistih, ki jih lahko reciklirajo ali prodajo, do hrane, ki jo lahko še pojedo«. Od prizorov, ki so po mnenju avtorjev med zanimivejšimi, sta izpostavila še tistega z več ducati krav molznic, sukajočih se v zraku na veliki vrteči se plošči, njihova vimena pa so priključena na debele plastične cevi. Scena spominja na gručo krav na gramofonu, posneta pa je v kalifornijski mlekarni.