Puščanje krvi

V romanu 11.22.63, zadnjem eposu Stephena Kinga, rokenrolu potovanja skozi čas, se Jacob Epping, učitelj iz Maina, vrne v preteklost, da bi preprečil atentat na predsednika Johna F. Kennedyja. Zakaj hoče spremeniti zgodovino? Ker verjame, da bo svet zaradi njegovega posega v zgodovino boljši. Če bo preprečil atentat na Kennedyja, bo preprečil tudi vsa grozodejstva, ki so se zgodila po Kennedyjevi smrti – vietnamsko vojno, atentate (na Roberta Kennedyja, Martina Luthra Kinga), izvolitev Richarda Nixona, afero Watergate, izvolitev malega Busha, 11. september in tako dalje. Tip hoče očistiti zgodovino. In res, atentat na Kennedyja mu uspe preprečiti, toda ko se vrne v čas, iz katerega je odpotoval, ugotovi, da je njegov poseg – »metuljev učinek« – prihodnost spremenil na slabše. Amerika, ki so jo opustošili potresi, nuklearna apokalipsa, radiacija in ekstremno nori predsedniki, se je prelevila v distopijo.

Neoliberalci, ki svetu, Evropi in Sloveniji vsiljujejo evangelij deregulacije kapitala, prostega trga, vitke države in brutalnih strukturnih reform, izgledajo kot Jacob Epping z desne: odpotovati hočejo v preteklost, da bi preprečili atentat na čisti kapitalizem. Ali bolje rečeno: odpotovati skušajo v preteklost, v 19. stoletje, v čas čistega kapitalizma. Iz kapitalizma hočejo odstraniti vse, kar je kapitalizem zmehčalo, otoplilo, civiliziralo, socializiralo – socialne programe, regulacije, aktivno državo. Kar pomeni, da hočejo 20. stoletje preprosto izbrisati, kajti prav 20. stoletje je bilo tisto, ki je reformiralo kapitalizem – ki je torej obrzdalo kapital, zreguliralo trg, pripeljalo sindikate, izboljšalo delovne razmere in vpeljalo socialno državo. Zdaj se skuša kapitalizem vsega tega »bremena« znebiti. Kapitalizem, ki je bil prej v vojni s komunizmom, se je zdaj obrnil navznoter: zdaj je v vojni z državo.

Nepredstavljivo odurno bedo, v kateri so živeli ljudje v času čistega kapitalizma, v času industrijske revolucije, so popisali mnogi, recimo Friedrich Engels v Položaju delavskega razreda v Angliji, Charles Dickens v svojih romanih in Henry Mayhew v seriji knjig Londonska delovna sila in londonski reveži (tu srečate ljudi, toshers, ki živijo od tega, kar naberejo v kanalizaciji), pa tudi Jack London, ki se je v knjigi Ljudje iz brezna – po ogledu srhljive in brezpravne bede londonskih slumov ter moških, žensk in otrok, ki so tezgarili po 14 ur dnevno – le začudeno spraševal: Kako to, da je družba tako produktivna, ljudje pa še vedno živijo v taki bedi? Če bi prišel mimo danes, bi lahko zapisal: Kako to, da je družba tako produktivna, ljudi pa sili v bedo in varčevanje? Kako to, da ta družba ob vsem silnem razcvetu produktivnosti, inovativnosti in tehnologij ljudem slabša delovne razmere in jim podaljšuje delovni dan ali pa, v primeru Grčije, delovni teden? Neoliberalci, ki trdijo, da je ta finančno-ekonomski sistem neizbežen in brez alternative, da se ne more več zgoditi nič novega, da smo brez prihodnosti, da se je vse, kar bi se lahko zgodilo, že zgodilo, da so bili vsi osvobodilni, emancipacijski boji 20. stoletja nesmiselni in da kolektivizem ne pride več v poštev, pa četudi bi grozil konec sveta, človeštvu prerokujejo, da bo zdaj do konca svojih dni, do Apokalipse, živelo v imitaciji preteklosti. Svet hočejo – družbenemu bogastvu navkljub – vrniti v 19. stoletje.

Finančni trgi se na slabe, negativne, pesimistične novice slabo odzivajo, ali bolje rečeno: finančni trgi ljubijo države, iz katerih prihajajo le dobre, pozitivne, optimistične novice. Zato ljubijo Kitajsko, v kateri partija skrbi, da v svet odhajajo le dobra, pozitivna, optimistična sporočila in da v deželi ni neenotnosti ali pa politične razklanosti.

Kapitalizem živi na tuj račun

Svet se je spremenil, so nam govorili. Glejte, kaj vse smo dosegli! Glejte, kako daleč smo prišli! Živimo precej bolje, kot so ljudje živeli nekoč, recimo v 19. stoletju. Več hrane imamo, boljše obleke imamo, boljše sanitarije imamo, višji standard imamo – neprimerljivo. Res, prišlo je do evolucijskega skoka. Toda zdaj smo nenadoma izvedeli, da je bila vse to le iluzija. Resda smo živeli bolje, toda bolje smo živeli na tuj račun. Na račun drugih. Na račun bogatašev, ki so delali za nas. Če ne bi bilo bogatašev, potem do nas ne bi prišlo čisto nič, kajti – kot pravi neoliberalni evangelij prostega trga – od bogatih vedno kaplja in curlja navzdol, med tiste, ki so spodaj. Če ne bi bilo bogatašev, tisti spodaj ne bi imeli od česa živeti. Dobro veste, kaj to pomeni: ja, resda smo živeli bolje, kot so živeli v 19. stoletju, toda bolje smo živeli nezasluženo! Bili smo le paraziti. Ne spreglejte kriptorasistične logike te filozofije: rasisti so namreč vedno prepričani, da drugi (črnci) uživajo na njihov račun, da uživajo celo bolj kot oni, da torej oni delajo, drugi pa lenarijo.

In zdaj je tega konec! Konec je življenja na tuj račun. Konec je odiranja bogatih. Konec je socializma. Konec je komunizma. Konec je »debele« države, konec je javnega zadolževanja, konec je socialnih programov, konec je visokih davkov, konec je brezmejnega trošenja javnega denarja. Zlato fiskalno pravilo! Nehajte, nedavno je umrl Neil Armstrong, prvi človek, ki je stopil na Luno, zato so vsi poudarjali: izkrcanje na Luni je bila zmaga kapitalizma! Ne, ravno nasprotno: ameriški vesoljski program, z izkrcanjem na Luni vred, je bil javno delo, državni projekt, produkt brezmejnega trošenja javnega denarja. Če vesoljskega programa ne bi financirala država, se človek ne bi nikoli izkrcal na Luni, ali bolje rečeno – če ne bi bilo brezmejnega trošenja javnega denarja, potem na Luni ne bi nikoli zmagal kapitalizem. Vse zmage kapitalizma so bile vedno subvencionirane. Kot je pred časom razkril Financial Times, lahko med prejemniki pomoči iz evropskih regionalnih skladov, namenjenih najbolj revnim delom Evrope, najdete tudi megakorporacije, kot so Coca-Cola, McDonalds in GlaxoSmithKline. Kapitalizem – ki v času, ko se slumi in socialna neenakost širijo z nadzvočno hitrostjo (s hitrostjo klika, heh), še vedno obljublja, da bomo v prihodnosti vsi bogati – brez državnih projektov ne bi preživel. In tudi brez subvencij ne bi preživel. Preživel ne bi v tridesetih letih prejšnjega stoletja, v času velike finančne in gospodarske krize, in preživel ne bi zdaj, v času najhujše finančne in gospodarske krize po II. svetovni vojni. Če kdo, potem je parazit prav kapitalizem. In seveda: če kdo, potem prav kapitalizem živi na tuj račun.

Finančni trgi najbolj zavirajo zagon gospodarstva

Ko se je Frank Sinatra na začetku II. svetovne vojne znašel v krizi, ki je načela tudi njegov imidž in njegovo kariero, ga je v roke vzel George Evans, menedžer mnogih slavnih zvezd. Nič človeškega mu ni bilo tuje, nečloveškega pa sploh ne. Ko je Frankie koncertiral, je Evans najel ducat dolgolasih deklic v kratkih nogavičkah in jim plačal pet dolarjev, da so med njegovim žgolenjem kake balade skakale, cepetale in vreščale: »Oh, Frankie, oh, Frankie!« Frankieju je pokazal, kako naj boža mikrofon, puncam pa je pokazal, kako naj padajo po tleh, kako naj torej omedlijo. Najel jih je 12, v nezavest jih je padlo 30. Fotografi so bili tam. Naslednji dan so bile po vseh časopisih fotografije najstnic, ki jih nezavestne odnašajo iz dvorane. Evansu potem ni preostalo drugega, kot da je ta trik ponavljal. Plačal je – in punce so padale kot pokošene. A kmalu mu tudi tega ni bilo več treba početi: punce so se namreč med Frankiejevim žgolenjem omedlevale kar same od sebe. Spontano. Brezplačno. Histerično. Robotsko. Frankie je sicer še vedno pel pol note zunaj ključa, toda imel je fanice, ki so padale v nezavest.

Kaj gledamo zadnja leta, veste: kako finančni trgi brutalno in sadistično obračunavajo z zadolženimi evropskimi državami. Tudi s Slovenijo. In slovenska politika mirno pusti, da finančni trgi napol apokaliptično obračunavajo s Slovenijo.

Finančni trgi se obnašajo natanko tako: kot jebene fanice Franka Sinatre! Pazite, finančne trge vprašajo: kaj pa vi pravite – kaj je narobe? In finančni trgi odgovorijo: stroški dela so previsoki, davki so previsoki, preveč je regulacij, država je prevelika, javna uprava je prevelika, preveč se vmešava v gospodarstvo, preveč se zadolžuje. Odgovor je vedno isti. Avtomatičen, mehaničen, robotski. Ja, finančni trgi se od »zaskrbljenosti« in »vznemirjenosti« vedno omedlijo. Tu pa tudi začne tista smešna paralela s Frankiejevimi fanicami: bonitetnim agencijam, bojnemu krilu finančnih trgov, države plačujejo, da jim povejo, kaj je narobe. In kot rečeno, bonitetne agencije potem povejo: previsoki stroški dela, previsoki davki, preveč reguliran trg, prevelika država, preveč birokracije, preveliko zadolževanje. Plačuješ jim, da ti dajo vedno isti odgovor. Toda po novem jim niti ni treba več plačevati – zdaj namreč padajo v nezavest kar sami od sebe. Robotsko. Hočem reči, po novem vsak dan robotsko ponavljajo: previsoki stroški dela, previsoki davki, preveč reguliran trg, prevelika država, preveliko zadolževanje. Niti plačati jim ni treba več. Franku Sinatri so rekli The Voice – zdaj so The Voice finančni trgi.

Kar je seveda noro, toda še bolj noro je to, da se slovenski politiki, ki itak niso več pri polni zavesti, še naprej delajo, da ne vedo, zakaj finančni trgi tako robotsko – in po novem zastonj! – pozivajo k nižjim stroškom dela, nižjim davkom, deregulaciji trga, vitki državi, kleščenju socialnih programov in zlatemu fiskalnemu pravilu. Iz preprostega razloga: vse to – nižji stroški dela, nižji davki, dereguliran trg, vitka država, okleščeni socialni programi in zlato fiskalno pravilo – pomeni več denarja za finančne trge. Nižji ko so davki, več denarja ostane za finančne trge. Nižji ko so stroški dela, več denarja ostane za finančne trge. Bolj ko je trg dereguliran, več denarja ostane za finančne trge. Bolj ko je država vitka, več denarja ostane za finančne trge. Bolj ko so socialni programi okleščeni, več denarja ostane za finančne trge. In obratno: višji ko so davki, manj denarja ostane za finančne trge. Višji ko so stroški dela, manj denarja ostane za finančne trge.

Bolj ko so slovenski politiki distancirani od ljudstva, bolj so neobčutljivi. Bolj ko so distancirani od ljudstva, bolj so lahko ekstremni. Bolj ko so distancirani od ljudstva, lažje tolerirajo vse tiste drone finančnih trgov.

Spomnite se, kaj se je dogajalo: vsi so igrali, hazardirali in špekulirali na finančnih trgih, vsi so denar metali na finančne trge, vsi so investirali v finančne trge, recimo v »lukrativne« tvegane sklade, »mistične« finančne produkte in druga »finančna orožja za množično uničevanje«, kot bi rekel Warren Buffett – in to res vsi, vsa podjetja, tako rekoč kompletno gospodarstvo, širom po svetu in pri nas. Podjetja niso vlagala v razvoj in nova delovna mesta, ampak v mistične algoritme finančnih trgov. V tvegane sklade, finančne produkte. V razvoj in nova delovna mesta niso vlagala, da bi lahko vlagala na finančne trge. Odpuščala so zaposlene, da bi lahko vlagala na finančne trge. Nižala so stroške dela, da bi lahko vlagala na finančne trge. Hotela so nižje davke, da bi lahko vlagala na finančne trge. Hotela so vitko državo, da bi lahko vlagala na finančne trge. Hotela so deregulacijo trga, da bi lahko vlagala na finančne trge. Hotela so privatizacijo, da bi lahko vlagala na finančne trge.

Ergo: ni čudno, da finančni trgi tako robotsko ponavljajo to, kar ponavljajo: zmanjšajte stroške dela, znižajte davke, deregulirajte trg, oklestite socialne programe, porežite državo, sprejmite zlato fiskalno pravilo! Povsem logično je, da to ponavljajo. Nelogično je le to, da se zdi to logično politikom. In dalje: nelogično je, da so si finančni trgi podredili gospodarstvo. Nelogično je, da si skušajo zdaj podrediti še države. Nelogično je, da se finančna oligarhija koplje v razkošju, vsem ostalim pa predpisuje askezo. Nelogično je, da je pripravljenost za reševanje bank in finančnih trgov večja od pripravljenosti za reševanje podjetij, gospodarstva. In nelogično je, da prav finančni trgi zdaj najbolj zavirajo zagon gospodarstva. Bonitetne agencije z nižanjem ocen dobesedno preprečujejo gospodarsko rast. Finančni trgi nikogar ne pustijo pri miru, sami pa zahtevajo natanko to: pustite nas pri miru!

In nelogično – noro, perverzno – je, da slovenski politiki, varuhi naše suverenosti (oh, in samostojnosti, samobitnosti ipd.) to tako mirno tolerirajo. Kot nekak evangelij namreč sprejemajo megafonski glas finančnih trgov, ki sporočajo: če se nam boste uklonili, če boste torej naredili tisto, kar vam pravimo, da naredite (sprejmite zlato fiskalno pravilo, posekajte javno trošenje, javno upravo in socialne programe, znižajte stroške dela, znižajte davke, deregulirajte trg ipd.), potem bo spet vse pod nadzorom! Ne, ravno nasprotno: če se bodo politiki in države uklonili finančnim trgom, potem ne bo nič več pod nadzorom. Ne pozabite: kriza je izbruhnila na finančnih trgih – in to tedaj, ko so jim bili vsi najbolj podrejeni. Ko so bili vsi pod nadzorom finančnih trgov. Politiki, države, gospodarstvo. Ali bolje rečeno: finančni trgi so se zlomili natanko tedaj, ko je bilo zaupanje vanje največje.

Bolj ko so politiki distancirani od nas, bolj so ekstremni

Tole frazo dneva zelo dobro poznate: finančni trgi nam ne zaupajo! Finančni trgi Sloveniji ne zaupajo! A res? Finančni trgi nam ne zaupajo? Vprašajte se raje: bi jim morali mi zaupati? Nehajte. Toda slovenski politiki jim še vedno zaupajo. Vedno bolj! Bolj ko nas izsiljujejo, bolj jim zaupajo! Kar spominja na Jeba Busha, ki je na nedavni predvolilni konvenciji ameriške republikanske stranke zapel hvalnico svojemu bratu, Georgeu Bushu, nekdanjemu ameriškemu predsedniku, in ob tem rekel: »Zagotovil nam je varnost.« Aja? Mar se ni prav v času njegovega mandata zgodil 11. september, najhujši teroristični napad na ameriškem ozemlju? Podobno je s finančnimi institucijami: zagotovile nam bodo varnost, pa četudi so nas malo prej pokopale.

Še huje, slovenski politiki očitno predpostavljajo, da finančni trgi vedo, kaj počnejo – da imajo rešitev. Če vedo, kaj počnejo, kako to, da so potem počili? Če imajo rešitev, zakaj se potem niso rešili sami? In če bo kriza trajala najmanj 20 let, kot pravi francoski ekonomist Patrick Artus (zdaj traja že pet let!), potem je malo verjetno, da so finančni trgi tisti, ki imajo rešitev.

Tudi tole frazo zelo dobro poznate: finančnim trgom bi morali poslati pozitivne, optimistične, inspirativne signale. Aha. Slovenski politiki živijo zato, da bi finančnim trgom pošiljali pozitivna, optimistična, inspirativna sporočila, toda raje bi umrli, kot pa da bi kako pozitivno, optimistično, inspirativno sporočilo poslali slovenskemu ljudstvu. Že ves čas so pripravljeni reformirati vse sektorje in vse segmente slovenske družbe, kompletno slovensko družbo, le bančno-finančnega sektorja ne. Ta bi najprej potreboval reformo, temeljito reformo (revizorji, nadzorniki in regulatorji so odpovedali na celi črti, bančni krediti so bili nezavarovani ali pa zavarovani z ničvrednimi vrednostnimi papirji ipd.), ki bi ga dolgoročno stabilizirala. Stabilni bančno-finančni sistem pomeni kredite – krediti pomenijo zagon gospodarstva – zagon gospodarstva pomeni gospodarsko rast – gospodarska rast pomeni delovna mesta in blaginjo – delovna mesta pomenijo večjo kupno moč – večja kupna moč pomeni večje povpraševanje – večje povpraševanje pomeni izhod iz krize. Potem bi šele jasno videli, kakšne in kako obsežne – oh, in kako krute – strukturne reforme sploh potrebujemo.

Slovenski politiki živijo zato, da bi finančnim trgom pošiljali pozitivna, optimistična, inspirativna sporočila, toda raje bi umrli, kot pa da bi kako pozitivno, optimistično, inspirativno sporočilo poslali slovenskemu ljudstvu. Že ves čas so pripravljeni reformirati vse sektorje in vse segmente slovenske družbe, kompletno slovensko družbo, le bančno-finančnega sektorja ne.

Je kaj bolj logičnega? Še toliko bolj, ker bi s tem ubili dve muhi na en mah. Če bi namreč najprej reformirali bančno-finančni sistem, potem bi pozitiven, optimističen in inspirativen signal poslali tako finančnim trgom kot nam, ljudstvu. Se vam ne zdi, da ob finančnih trgih pozitivne in optimistične signale pričakuje tudi ljudstvo? Slovenska politika – prej Pahorjeva, zdaj Janševa – se nenehno sklicuje na mednarodno skupnost, češ, mednarodni skupnosti smo se zavezali, da bomo storili to in to. Recimo: da bodo sprejeli zlato fiskalno pravilo. Kar je le blef, pravi Carne Ross, avtor knjige The Leaderless Revolution: »Mednarodna skupnost ni več mednarodna – to smo mi.« Slovenska politika išče soglasje s finančnimi trgi, z nami pa ne. To je morda dobra molitev, ne pa tudi dobra ekonomija. Kaj gledamo zadnja leta, veste: kako finančni trgi brutalno in sadistično obračunavajo z zadolženimi evropskimi državami. Tudi s Slovenijo. In slovenska politika mirno pusti, da finančni trgi napol apokaliptično obračunavajo s Slovenijo. Še celo Evropska centralna banka je ugotovila, da tako ne gre več, in sklenila, da bo zadolžene države zaščitila pred finančnimi trgi ter preprečila to finančno obračunavanje z njimi: po novem bo, kot pravi Mario Draghi, odkupovala državne obveznice zadolženih članic EU, s čimer naj bi jim pomagala, jim omogočila dostop do cenejšega zadolževanja, do zagona gospodarstva, do gospodarske rasti.

In vendar se vprašate: kako to, da slovenska politika tako robotsko zaupa finančnim trgom? Kako to, da tako robotsko pristaja na agresivna izsiljevanja finančnih trgov? Kako to, da tako robotsko tolerira to finančno obračunavanje s Slovenijo? Najprej poglejte javnomnenjske ankete: ljudstvo slovenski politiki, vladi in stand-up parlamentu ne zaupa več. Niti malo. Nezaupanje je katastrofalno – tako katastrofalno, kot je katastrofalen prepad med politiki in ljudstvom. In tako katastrofalno, kot je katastrofalen prepad med finančno elito in večino ali pa med Brusljem in evropskimi ljudskimi množicami, pravi Ross. Politika, finančne elite in Bruselj spijo pač skupaj, v svojem paralelnem svetu, v svoji gated community, pri tem pa še najbolj spominjajo na koalicijo voljnih, ki skuša obračunati z »malopridnimi« državami.

Kaj je najboljša metafora te obscene koalicije? Poglejte proti nebu: kaj vidite? Točno, ameriške drone, brezpilotna letala, saj veste, vse tiste predatorje in reaperje, ki jih uporabljajo za likvidacije domnevnih teroristov. V čem je trik, veste: žive tarče so nekje v Afganistanu, Somaliji, Pakistanu ali Jemnu, piloti, ki jih ciljajo in pobijajo, pa so v ameriški vojaški bazi v Nevadi, potemtakem daleč, daleč stran. Ergo: bolj ko so distancirani od svojih žrtev, bolj brezosebno jih pobijajo. Bolj ko so distancirani od svojih žrtev, lažje pritiskajo na gumb za likvidacijo. Bolj ko so distancirani od svojih žrtev, bolj so lahko ekstremni. Ker so tako distancirani, jim je povsem vseeno – nimajo niti slabe vesti niti občutka krivde, ko naredijo to, kar jim ukažejo, da naj naredijo. To velja tudi za slovenske politike: bolj ko so distancirani od ljudstva, bolj so neobčutljivi. Bolj ko so distancirani od ljudstva, bolj so lahko ekstremni. Bolj ko so distancirani od ljudstva, lažje tolerirajo vse tiste drone finančnih trgov. Ali bolje rečeno: ker so tako distancirani od ljudstva, nimajo niti slabe vesti niti občutka krivde, ko naredijo to, kar jim finančni trgi ukažejo, da naj naredijo. Ko si enkrat tako distanciran od svoje žrtve, ji lahko brez skrbi prizadevaš bolečino.

Devetnajstemu stoletju bo sledilo dvajseto

Da bi razumeli, zakaj so slovenski politiki tako neverjetno poslušni finančnim trgom, je dovolj, da se spomnite slovitega poskusa, ki ga je na univerzi Yale pred mnogimi leti izvedel ameriški psiholog Stanley Milgram. Popisal ga je kakopak v knjigi Poslušnost avtoriteti, ki je – v prevodu Katarine Jerin – izšla tudi pri nas. Vzeli so dva človeka, ki so jima rekli, da bosta sodelovala v raziskavi pomnjenja in učenja – v raziskavi, ki se ukvarja z učinki kaznovanja na učenje. »Učenca« posadijo na stol, mu privežejo roke, na zapestje pa mu pritrdijo elektrodo. Naučiti se bo moral seznam besednih parov – kadar se bo zmotil, bo dobil elektrošok, ki bo vsakič močnejši. »Učitelja« pa odpeljejo v ločeno sobo in ga posadijo pred generator elektrošokov – kopica stikal v razponu od 15 do 450 voltov, ki naraščajo po 15 voltov. Če se »Učenec« zmoti, mu mora »Učitelj« dati elektrošok, ob vsaki napaki pa mora moč sunka tudi stopnjevati.

Trik je v tem, da »Učitelj« ne ve, da ne gre zares, da gre torej le za simulacijo – »Učenec« ne čuti vseh tistih silnih voltov, le dela se, da ga boli. »Glavno vprašanje je, kako dolgo bo sodelujoči ubogal, preden bo zavrnil navodila in ne bo več hotel opravljati dejanj, ki jih od njega zahteva vodja poskusa.« Milgrama je presenetilo, »kako daleč gredo ljudje pri uboganju navodil vodje poskusa«. Namreč: »Učenec« je stokal, piskal, hlipal, agonično kričal in se zvijal od bolečine, toda »Učitelj« je moč sunkov mirno stopnjeval, pogosto do »najmočnejšega elektrošoka na generatorju«. Če je vmes slučajno podvomil o svojem početju, mu je vodja poskusa rekel, naj kar nadaljuje. »Poskus zahteva, da nadaljujete!« In »Učitelj« je mirno nadaljeval.

Še več, na koncu – ob vsakem poskusu, ki so ga opravili (in opravili so jih na tisoče po vsem svetu) – je bil prepričan, da je pokazal kompetentnost, da je izpolnil svojo dolžnost, da je naredil to, kar so mu rekli, da je izpolnil ukaze od zgoraj in pričakovanja, ki jih ima do njega avtoriteta, da je dobro opravil svoje delo in da je izpolnil svoje pogodbene obveznosti. Povezave med svojimi dejanji in posledicami za žrtev ni videl, obenem pa je verjel v poštenost, kompetentnost in dobronamernost vodje poskusa. Jasno, v »Učencu« zlahka vidimo ljudstvo, ki ga bombardirajo z elektrošoki, v »Učitelju« zlahka vidimo slovenske politike, ki te elektrošoke sprožajo, v vodji poskusa pa zlahka vidimo finančne trge, ki slovenskim politikom ponavljajo: »Poskus zahteva, da nadaljujete!« In politiki nadaljujejo s sekanjem, rezanjem, kleščenjem – z elektrošoki.

Toda Stanley Milgram ne pozabi poudariti, da so bili v imenu poslušnosti zagrešeni vsi najhujši zločini v zgodovini človeštva – nacističnega holokavsta brez poslušnosti avtoriteti ne bi bilo. Stalinističnih gulagov tudi ne. In finančni trgi so nori na države, ki dobro opravijo svoje delo in v katerih ljudje izpolnijo pričakovanja, ki jih ima do njih avtoriteta. Vzemite le Putinovo Rusijo.

Ko so nedavno obsodili tri članice punk benda Pussy Riot, ker so v moskovski katedrali posnele »blasfemični« video, v katerem so sveto Marijo, mater Božjo, pozivale, naj prežene Putina, je bil svet zgrožen. Nekateri so rekli, da se Rusija vrača v srednji vek, drugi, da se vrača v diktaturo (češ, Putin prezira demokracijo, ker je uničila veliko Sovjetsko zvezo in zrušila komunizem), tretji, da je Putin pokazal svojo stalinistično naturo, kar so podprli s Putinovim tiranskim zastraševanjem, šikaniranjem, cenzuriranjem, preganjanjem in zatiranjem opozicije, disidentov in protestnikov.

Toda to si lahko razlagate tudi drugače, bolj zeitgeistovsko: Putin skuša s svojim zatiranjem tistih, ki mislijo drugače (opozicija, protestniki, Pussy Riot ipd.), le pomiriti finančne trge. Poslati jim hoče pozitiven, optimističen signal. Sporočiti jim hoče: vse je pod nadzorom! Putin z diktaturo zagotavlja, da iz Rusije prihajajo samo dobre, pozitivne, optimistične novice. Finančni trgi se na slabe, negativne, pesimistične novice slabo odzivajo, ali bolje rečeno: finančni trgi ljubijo države, iz katerih prihajajo le dobre, pozitivne, optimistične novice. Zato ljubijo Kitajsko, v kateri partija skrbi, da v svet odhajajo le dobra, pozitivna, optimistična sporočila in da v deželi ni neenotnosti ali pa politične razklanosti. Finančni trgi so zadnji, ki bi imeli kaj proti kršitvam človekovih pravic na Kitajskem. Zato tudi tako ljubijo Rusijo in zato jim je vseeno, kaj tam počnejo s punkerkami in protestniki. Bolje da so v zaporu, kot pa da motijo kapitalizem in dušni mir finančnih trgov. Putinu ne pade niti na kraj pameti, da bi rekel: Rusija je pred bankrotom! Razlog več, da ga je Kiril, patriarh ruske pravoslavne cerkve, razglasil za »Božji čudež«.

Da je cerkev v postelji z ženskami, ni moteče. Moteče pa je, da je v postelji z dereguliranim, razšopirjenim kapitalizmom, evangelijem deregulacije, prostega trga in vitke države. To je tako moteče, kot je moteče to, če cerkev zasačijo v postelji z otroki. Toda med duhovniško pedofilijo, ki pretresa katoliško cerkev (zakaj tega ni pri protestantih, judih, muslimanih, pravoslavcih?), in cerkvenim koketiranjem z evangelijem dereguliranega trga obstaja povezava: pedofilski duhovnik ta evangelij deregulacije, prostega trga in vitke države očitno razume dobesedno. Otroci so na trgu – in hej, če se trg odziva, se pač odziva. In če je prost, je prost. Kar pa ne zbuja začudenja: tudi samega evangelija deregulacije, prostega trga in vitke države, ki ga vsiljujejo neoliberalci (tudi sami puritanci, obsedeni s čiščenjem, apokaliptiko in nostalgijo po preprostejšem, nezbirokratiziranem svetu), se drži nekaj pedofilskega. Samo pomislite: otroci še kako začutijo trg, ko njihovi starši izgubijo delo. In ja, ko njihova družina pade pod prag revščine, začutijo trg. Ko ne morejo več na morje, začutijo trg. In ko nenadoma vsi skupaj živijo v eni sobi, začutijo trg.

Otroci čutijo prosti trg – in čutijo, kako jih zlorablja. A po drugi strani: kaj je spolno zlorabljanje otroka v primerjavi z uničenjem tovarne, v kateri so delo izgubili starši tisočih otrok? Boste rekli, da oligarhija, ki je zato, da bi lahko vlagala na finančne trge, pokopala na tisoče tovarn, na tisoče delovnih mest in na tisoče otrok, joče ob pogledu na spolno zlorabljenega otroka? Solze v njenih očeh so, toda te solze naj vas nikar ne zavedejo: to so solze sreče spričo vračanja 19. stoletja, čistega kapitalizma. Gotovo je le to: če se bo vrnilo 19. stoletje, mu bo zelo kmalu sledilo 20. stoletje.