Vesna Teržan

21. 9. 2012  |  Mladina 38  |  Kultura

Pogum in drznost

Ko nabor futurističnih besedil postane celovita in slikovita predstava

Jernej Šugman v dadaističnem rdečem kostumu

Jernej Šugman v dadaističnem rdečem kostumu
© Peter Uhan

Prva premiera v gledališki sezoni 2012/13 v Drami SNG Ljubljana prinaša žgečkljiv nemir in zadovoljstvo, saj obeta, da bo ves letošnji repertoar vznemirljiv in izzivalen. Takšen, kot tudi pritiče današnji družbeni stvarnosti. Prva predstava sezone na velikem odru ZANG TUMB TUUUM globoko posega vanjo, četudi se na prvi pogled zdi, da so izbrana besedila futuristov z začetka prejšnjega stoletja, na katerih temelji, le zaprašeni artefakti avantgardističnih umetniških gibanj. A takšni so le na prvi pogled! Kratka besedila futuristov namreč odzvanjajo in potrjujejo stalnice v tej civilizaciji – igrivost, pa tudi neumnost, napuh, izprijenost in bedo človeške nravi.

V prvi tretjini 20. stoletja je vrelo od ustvarjalne energije, umetniki so iskali in našli nove oblike, filozofi nove koncepte, poeti nova občutja in besede. Futurizem, dadaizem, konstruktivizem, nadrealizem ... so nasproti -izmom 19. stoletja postavili nove koncepte, novo senzibilnost. To je bil čas, ko so se posamezniki in celotna družba spraševali o smislu in iskali izgubljene vrednote, zavedali so se, da je treba skorumpirano politiko vreči z oblasti, le odgovora, kako, še niso imeli.

Futurizem je kot umetniško in politično gibanje zahteval popolno prenovo človeka, stavil je na prihodnost in zavračal preteklost. Futuristi so staro meščansko družbo želeli vreči s tečajev, poveličevali so tehnični razvoj in znanstvena odkritja, hitrost in mladost ter v prihajajoči prvi svetovni vojni videli »očiščevalni obred«. Zveni kot odmev iz preteklosti in kot da prihodnost vedno znova (tudi danes) zahteva radikalnost iskalcev in snovalcev krasnega novega sveta.

Predstavo sestavljajo besedila, ki jih je režiser postavil v obliko futuristične minutne drame, niz pa povezal s prvinami varietejskega gledališča, ki je utemeljitelju futurizma Filippeju Tommasu Marinettiju pomenil »edino, katerega gledališke predstave ustrezajo resnično futurističnemu duhu«. Marinetti je sicer v svojem manifestu Il teatro varieta (1913) razglasil ero sintetičnega gledališča, gledališča kot parodije, ki uničuje sveto, slovesno, resno ... Umetnost je razumel kot niz performativnih javnih provokacij, kot spektakel za množice, hkrati pa izumljal hibridne žanre, pisal manifeste in deklaracije, skupaj z drugimi futuristi izvajal akcije, serate in politične manifestacije. Italijanski futurizem je bil političen, na prizorišče je stopil še pred fašizmom, a se pozneje z njim pobratil in potonil. Marinetti je bil celo funkcionar italijanske fašistične stranke. Teza, da je bil futurizem žrtev fašizma, drži le delno. Futurizem je hotel biti političen in fašisti so ga potrebovali. Simbioza ni trajala dolgo, a dovolj dolgo, da se futurizma še danes drži sloves spornega člena avantgardističnih gibanj.

Ljubljanska predstava ZANG TUMB TUUUM je prevzela naslov Marinettijeve knjige, izdane leta 1914 v Milanu. V njej je v različnih tipografijah postavil besedila zvočne in konkretne poezije. Bazen, iz katerega predstava črpa, pa je vseeno širši, saj poleg futurističnih izhodišč v njej najdemo tudi dadaistične in konstuktivistične prvine, predvsem pa vrsto aluzij na züriški nočni klub Cabaret Voltaire, ki ga je leta 1916 ustanovil dadaist Hugo Ball.

Predstava je paša za oči in ušesa in je dovolj odprta, da ponuja različne ravni razumevanja, dojemanja in užitkov. Zagotovo nihče ni bil bolj poklican, da naredi scenografijo zanjo, kot Marko A. Kovačič, ki je dobro poznavanje avantgardističnih gibanj pokazal že v svojih performansih. Skupaj s kostumi Barbare Podlogar je scena tista, ki da predstavi ustrezen likovni poudarek in ponuja briljantnim igralcem ljubljanske Drame okvir, da se lahko razigrajo in pripeljejo svoje vloge do meja karikature. V varietejskih partih (za glasbo je poskrbel Mitja Vrhovnik Smrekar, za gib Matjaž Farič) so igralke in igralci pokazali tudi svoje plesne odlike in pevske sposobnosti, ki so navdušile. To, za igralce naporno dveurno predstavo so odigrali s takšno lahkoto in užitkom, da se zdi, kot da režiserja sploh niso potrebovali.

In to je dokaz več, da je Vito Taufer odlično opravil svojo nalogo. Diskretno je vodil igralce, se v koncipiranju predstave naslonil na prvine avantgardističnih teatrov, dovolil, da se predstava razigra, da se humor niansira vse do karikature in groteske, a vedno znotraj meja, da predstava ostaja čvrsta. V nekaj slikah je nanizal kalejdoskop človeških nravi in situacij, ki nas peljejo skozi dekadentne mestne salone, absurdne življenjske situacije, umetniške akcije, skozi songe zabavnega varieteja vse do slutnje vojne in nasilja. Ustvaril je spektakel, ki nas duhovito sooči z zatonom civilizacije. Smejimo se lastni neumnosti in nezmožnosti, da danes, podobno kot naši predhodniki v tridesetih letih 20. stoletja, skorumpirani politiki, ki nas vodi v kataklizmo, nismo sposobni reči: »Ne, hvala!«

Gledališka predstava:
ZANG TUMB TUUUM
Režiser: Vito Taufer
Igrajo: Bojan Emeršič, Boris Mihalj, Branko Šturbej, Jernej Šugman, Maša Derganc, Saša Tabaković in drugi
Kje: SNG Drama Ljubljana
Ponovitve: 27. in 29. septembra ter 11., 18. in 19. oktobra 2012

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.