Kritika / Michal Viewegh: Zgodbe o ljubezni in seksu

+ + + +

Ko nam je vse v pogubo

Viewegh, komercialno naravnan in v tem uspešen češki pripovednik, se v dveh zbirkah kratkih zgodb, iz katerih je nabor, loteva zakona, ljubezni, seksa, pa tudi staranja, predvsem v tistem segmentu, ko se nam naenkrat zazdi, da smo jo v ljubavnih zadevah generalno odnesli z negativnim totalom.

V prvi polovici, nabrani iz Zgodb o zakonu in seksu, je glavni Oskar, alterego, pisatelj, ki ima ob lihih vikendih sina, sicer pa veliko časa in zajeten imenik punc, ki jih lahko pokliče, in te se rade odzovejo, seveda zaradi njegove izkušenosti, pismenosti, briljance, s katero stresa iz rokava citate in puhlice, za povrhu je tudi malo slaven.

Je problem, da mora, če ga hoče res namočiti, potem poslušati o njihovih službenih in kariernih zagatah, se zraven delati, da ga celo zanima, živa groza. Ali pa sreča bivšo učenko v kupleraju v malem mestu, kjer ima nastop, ali pa Viewegh piše o tipu, ki vara, vendar je potem sam prevaran in nobena zadeva ne odtehta občutka, da so ga nategnili. Pravzaprav izgubljajo vsi, noben ne dobi tistega, kar bi res hotel, naključnost in nepredvidljivost vladata že na začetku zveze, konec ali razkritje, za kakšne vrste nesporazum je šlo, naključnost samo potrdi in poudari. Srednjeletnik, ki preganja mlade punce, vendar ga te vedno znova vržejo na finto, se pofočkajo in si s tem dvignejo rejting ali pa izkoristijo gmotni položaj, to je seveda tema za komedijo. Viewegh je dovolj prefrigan, da se tega zaveda, in vse izpiše v humornih legah, vendar ne brez podložene tragične, usodne linije. Drugi del iz Zgodb o ljubezni se ukvarja s staranjem, zato je junakov več, ne več srednjeletniki, razmeroma uspešni, bolj gre za trčenje ob skrajne meje, srečanje mlajših z na videz srečnimi ostarelimi pari, smrt zakonca in rekapitulacija, postopno naraščanje lastnosti, ki so nam šle včasih pri partnerju samo malo na živce ali se nam zdele celo šarmantne. Vse to je tisto, kar pare bremeni, pritiska, ves čas so v dvomih, ali še nadaljevati, nadaljevati v dvoje.

Viewegh velja za žensko čtivo in to tudi neženirano prizna, njegove čustvene lege, dosledno oropane opisov seksualnosti, zato tudi izmaknjene morebitnim dokazom slabega okusa, so dovolj zanimive in pestre, da mu uspe zajeti češki vsakdanjik; nakupovalna središča, osvobojenost mestnih, ki kohabitirajo z ruralnimi in zataknjenimi v času, predvsem pa je dober opazovalec in dovolj podložen z izkušnjami samskega življenja, da pušča ta proza grenak priokus. Kot gre nečemu tako efemernemu in razredčenemu, kakor je ljubezen.