Kritika / Ženska iz petega okrožja

za -

Preden hudič izve, da si mrtev!

Se še spomnite Kubrickovega Izžarevanja, v katerem se falirani, blokirani ameriški pisatelj Jack Torrance z ženo in sinom preseli v izvensezonski hotel, ki postane prizorišče družinskega nasilja, vstajenja mrtvih in bizarnih prigod?

Jack Torrance, ki začne terorizirati svojo ženo in svojega sina, je žrtev kompetitivnega kapitalizma in patriarhata, ki od moškega zahtevata preveč – ki ga torej silita v konkurenčnost, uspešnost in avtokratsko brutalnost. Tom Ricks (Ethan Hawke) je njegov dedič, njegovo nadaljevanje.

Za začetek, tudi Ricks je ameriški pisatelj, dalje, tudi Ricks je faliran in blokiran in impotenten (ne, definitivno mu ne gre), dalje, tudi Ricks ima ženo (eks) in otroka (hčerko), dalje, tudi Ricks je obtožen družinskega nasilja, tako da dobi sodno prepoved približevanja (celo hospitalizirajo ga), in končno, tudi Ricks pristane v zakotnem, skrivnostnem hotelu, ko se na začetku filma preseli v Pariz, da bi bil bližje svoji hčerki, toda še preden se dobro namesti (patetična zguba, brez denarja, prtljage, samozavesti in samospoštovanja), ga že osumijo umora, za njegovo ljubico (Kristin Scott Thomas), žensko iz petega okrožja, muzo pokojnega madžarskega pisatelja, ki je njegov edini alibi, pa se izkaže, da je umrla že leta 1991. Tom Ricks – tipični noir fatalist, ujetnik absurdnih naključij, kozmični vic, ki ga Tragedija pripoveduje Komediji – se znajde v slepi ulici, tako da izgleda kot junak, ki ne ve, v katerem žanru nastopa. Kar pa ne čudi: Ženska iz petega okrožja, posneta po romanu Douglasa Kennedyja, je triler, v katerega vdirajo Roman Polanski (Podnajemnik), Andrej Tarkovski (Zrcalo) in Franz Kafka (Preobrazba), jasno, vsak s svojo vizijo odrešitve žanra in avtorja.

(Cankarjev dom)