Hokej in rokomet

Pričakovali bi, da bodo predstavniki bolj »moških« športov, kjer je dovoljena raven telesnega stika precej višja, na svoje košarkarske, predvsem pa nogometne kolege gledali malce zviška. A čeprav vsi po vrsti ugotavljajo, da je simuliranja v njihovih športih veliko manj, ne tajijo, da se to dogaja tudi pri njih. »Tudi v hokeju je simuliranje prisotno,« pravi nekdanji slovenski reprezentant Ivo Jan. »Najpogosteje gre za potenciranje udarca, ki ga dobi igralec. Tudi sam sem kdaj to storil. Ni prav pogosto, se pa dogaja. Odkrito povedano, dogaja se vedno pogosteje. Nova pravila bolj varujejo igralce in nekateri znajo to zelo dobro izkoriščati.«

Tudi v rokometu, športu, pri katerem dobi gledalec včasih občutek, da gleda sumo borbo, je prisotno simuliranje, pravi nekdanji reprezentant Uroš Šerbec. »Predvsem starejši, izkušenejši igralci se včasih pretvarjajo, da je bil prekršek nad njimi hujši, kot je bil v resnici, in nato ostanejo na tleh dalj časa, kakor bi lahko. S tem na primer pridobijo nekaj sekund za oddih. Dogaja pa se tudi simuliranje kot pritisk na sodnike, naj dosodijo strožjo kazen. Predvsem ko gre za udarce v predel glave. To je najpogosteje praksa pri najboljših igralcih, ki so sicer najbolj izpostavljeni prekrškom.«