Kultura / Vojna v Sloveniji

Četrtega oktobra sta na zvoniku mariborske stolnice deset minut, dokler ju niso opazili duhovniki, visela transparent z napisom »Nadškofija mafija!« in gusarska zastava. Obesil ju je ruski umetnik Aleksej Plucer-Sarno, ki je želel z njima izraziti, kot pojasnjuje, da mariborska nadškofija denar vernikov uporablja za pokvarjene posle, nepravilnosti pa prikriva z lažmi, da to dela v imenu boga. RKC, ki sicer pogosto kritizira medije, ko pišejo o njeni gospodarski dejavnosti, je tokrat iz neznanih razlogov ostala tiho.

Aleksej je član ruske anarhistične skupine Vojna, ki z (umetniškimi) protesti kritizira politične, represivne in kapitalistične institucije. Z Vojno so na primer povezne pankerice iz skupine Pussy Riot, ki so bile avgusta obsojene na prisilno delo zaradi nastopa v moskovski katedrali Kristusa Odrešenika.

V Sloveniji je bil Aleksej štirinajst dni kot sodelavec projekta Borderline, ki ga je organiziral graški muzej Joanneum. V tem času se je toliko seznanil s slovensko cerkvijo, da jo vidi kot mafijsko oziroma gusarsko. Seznanil se je tudi s slovenskimi bankami in si ustvaril mnenje, da delujejo koruptivno in v korist oligarhov škodujejo ljudem, ki delajo za minimalno plačo ali še manj. V poslovalnicah šestih bank v središču Maribora in na sedežu NLB v Ljubljani je razvil transparent »Banke na zanke!«. Zanka je metafora, kot pravi, z njo želi pokazati, da bankirji sodijo najmanj v zapor. V NLB je po tleh razprostrl tudi velik plakat s portretom Taisije Osipove in imeni še 32 drugih ruskih političnih zapornikov. Nesel ga je tudi v Socialnovarstveni zavod Hrastovec, saj so mu ljubljanski anarhistični aktivisti razložili, da se v slovenskih psihiatričnih ustanovah kršijo človekove pravice. Na koncu je na Centrumu, nedokončani stavbi propadlega mariborskega gradbinca MTB v središču Maribora, s plakati, grafiti in fotografijami naredil nekakšen povzetek svojih slovenskih umetnin.

Aleksej želi, da bi Mariborčani in drugi Slovenci njegove umetniške akcije sprejeli kot priložnost za pogovor o resničnih težavah države in kot spodbudo, da od oblasti zahtevamo, da rešuje te težave in neha hliniti blaginjo. Za Slovenijo ruski umetnik nima samo opozoril, ampak tudi pohvalo. Njegova dela so bila hkrati preskus umetniške svobode v državi in ugotovil je, da je policija pri nas do uličnih (aktivističnih) umetnikov strpnejša kot v Romuniji, Španiji ali na Poljskem.