Kritika / Antony and the Johnsons: Cut the World

+ + + + +

»Kako dolgo bom še ubogal dekret o ženski podrejenosti? Kako dolgo bom še prenašal izživljanje nad svojim telesom in duševnostjo, preden bom sam porezal svet?« se v naslovni skladbi novega, prvega pravega koncertnega albuma zasedbe Antony and the Johnsons sprašuje Antony Hegarty, zadnje desetletje ena najpomembnejših figur v popularni glasbi in kulturi nasploh.

Skladba Cut the World je bila napisana za predstavo Roberta Wilsona The Life and Death of Marina Abramović, zato jo je treba razumeti tudi v širšem kontekstu ustvarjanja srbske performativne umetnice. Je pa hkrati res, da sta si svet Abramovićeve in Hegartyjev svet precej bližja, kot se morda zdi na prvi pogled. Izhodišča svojega ustvarjanja oba postavljata v najintimnejše, tesnobne osebne izkušnje (te sicer estetizirata vsak po svoje) in oba se ukvarjata z vlogo ženske v sodobni družbi, čeprav ne enemu ne drugemu ne moremo brezpogojno pripisati feminizma.

Antony v nekakšnem naturalističnem monologu Future Feminism z nove plošče celo postavi tezo, da nas pred propadom narave (in z njo nas samih) lahko rešijo le še ženske. Toda v podtonu prej kot aktivistični vzgib razberemo poziv k manj patriarhalnim, manj mizoginim družbenim, političnim in navsezadnje verskim sistemom.

Naj nam bo sugestija všeč ali ne, to je pač Antony, kot ga poznamo. Je pa res, da se veliko bolje znajde kot interpret svojih skladb in v tej vlogi ga v najlepši podobi slišimo v naslednjih desetih skladbah s plošče Cut the World. Gre za izbor skladb z vseh štirih studijskih albumov, prirejenih in izvedenih v sodelovanju s še tremi člani zasedbe in Danskega narodnega komornega orkestra. Plošča le še utrdi prepričanje, da je Antony izjemen pevec, ki se razgali v vsaki besedi, vsakem tonu, podobno kot je to počela njegova velika vzornica Nina Simone, s katero ga radi primerjajo. Ni naključje, da smo ga mnogi zato najraje slišali le ob krhki, zadržani spremljavi klavirja, v kateri sta njegov otožni tenor in intimnost besedil najlepše zaživela.

No, strah, da bi se Antonyjev glas in intima izgubila v orkestralnih aranžmajih, je bil odveč. Tudi na tej plošči ostajata rdeča nit, skladbe pa v mojstrsko dodelanih in interpretiranih orkestracijah povsem upravičijo razmišljanje, da so že zdaj postale klasika (sodobnega) komornega popa. Sodelovanje med Antonyjem, preostalimi člani zasedbe in danskim orkestrom je tako popolno, da je pravzaprav težko verjeti, da gre v resnici za posnetek koncerta, ki je bil lani septembra v Københavnu.

Ugibanja, ali je to eden najlepših koncertnih albumov, so povsem odveč. Dovolj je, če zapišemo, da je Cut the World plošča, ki le še utrdi Antonyjev položaj med najbolj cenjenimi sodobnimi avtorji in interpreti.