Kritika / Umberto Eco: Praško pokopališče

Roman kute in meča

Žanr, po katerem se tokrat zgleduje Eco, je dražljiva in rahlo trivialna dumasovščina, le da so namesto zarot na dvoru v ospredju tisti, ki pripravljajo psevdozarote za manipulatorje tistih, ki verjamejo v zarote svetovnih razsežnosti.

To je Ecova stalnica od Imena rože, kjer je bila obljuba božanskega reda kodiranje umorov na trombe iz Janezove Apokalipse, ali pa Foucaultovega nihala, ki je en sam popis herezij in prikritih, ezoteričnih sekt, ali pa Baudolina, kjer gre za mešetarjenje z relikvijami. Praško pokopališče govori predvsem o tem, kako fikcija vedno učinkuje, učinkuje žal ne kot pero proti meču, temveč kot pero, ki prihaja pred mečem, beseda pred izstreljenim nabojem.

Glavni je tokrat razcepljeni ponarejevalec Simonini, ki se enkrat maskira v farja, katerega je ubil, drugič je starinar in ponarejevalec, Piemontčan, ki od Garibaldija do preloma stoletja, seveda v dvajseto, sodeluje s tajnimi službami držav, kneževin in monarhij in z dokumenti, ki jim nazadnje pravi Protokoli, zalaga naročnike. Poljubno; mračne in nevarne postave s kljukastimi nosovi – pogrbljene in hinavske – s pokopališča so enkrat republikanci in karbonarji, drugič Judje in po potrebi prostozidarji ali – če izvaža v Rusijo – nihilisti. Ustno podana dedova zgodba in pismo enemu prvih razkrinkovalcev judovske zarote potem rabita, cepljena na Eugena Sua in tradicijo negativcev iz gotskega romana in žanra preganjane nedolžnosti, za temelj ponarejevalčevega dela. Vmes Simoninija in njegove dvojne in trojne igre nekajkrat razkrinkajo in potem v kanalizacijskih jaških pod starinarnico skriva trupla svojih zoprnikov, iz kazenskih kolonij se vrnejo ljudje, ki jih je ovadil, in podobno.

Ritem zločina zdaj spremljamo od znotraj, kar pa ostaja dražljivo, saj je pisec razcepljen, in šele pisanje dnevnika po doktrini Froïda, ki mu Simonini ob obisku Pariza priskrbi kokain, integrira razcepljeni polovici. Tik pred smrtjo; ruske službe se zanimajo za gradivo, iz katerega so nastali Protokoli sionskih modrecev, eden večjih literarnih konstruktov, ki se dela, da je zgodovina in pričevanje, dokument, zaradi katerega so bili mogoči pogromi in je navdihoval zahodne podobnike, ki so se ukvarjali s končno rešitvijo vprašanja, kot so temu rekli. Eco zapiše, da so vse osebe, razen glavne, resnične, in verjamemo, da je prebral vse napol anonimne in šarlatanske brošure iz časov, ko je bilo samozaložništvo še biznis in ne bagatela. Iz časopisov in knjig je pobral julesvernovske ilustracije in se trudi za zgodovinsko prepričljivost, kar mogoče ubija pripovedno slast in omogoči današnjega rezonerja, ki je skoraj odveč in bolj manira kot učinkovita potujitev.