Kritika / Flying Lotus: Until the Quiet Comes

+ + + +

Steven Ellison ima za seboj norih pet let. Po prvencu 1983 ga je pobasala ena pomembnejših založb elektronskih godb Warp in z njeno podporo mu je uspel pohod do samega vrha scene, ki je tako neoprijemljiva – nekakšna namešanka estetik in slogov –, da ima v različnih okoljih celo različna imena – future beats, glitch hop in najbolj redukcijsko blesavo ’bass’. Proslavil se je kot zastavonoša popka scene, torej Los Angelesa, kjer imata v medijih monopol dve instituciji: klubski večer Low End Theory in Ellisonova založba Brainfeeder.

Lotus je svoj slog, preprosto rečeno ’zakajeni hiphop sreča elektroniko’, popilil in zbrusil še na dveh albumih, ki sta mu zagotovila občinstvo po vsem svetu. Zadnji, Cosmogramma, je bil izjemno ambiciozen in celo pretenciozen projekt, ki je skušal preseči rekord, kako zapakirati čim več zamisli v čim krajši format.

Plošča Cosmogramma je bila zgoščen, pogosto prenasičen shizofren odfuk, z novim, četrtim albumom pa je veliko bolj osredotočen. Vrača se s ploščo, ki s formo zaključenih komadov, zankastih beatov, spominja na Lotusovo zgodnje delo, le da je dodano veliko šmeka. V resnici spominja na še starejše zadeve, razne jazzersko oblikovane elektronike devetdesetih let, ki so izhajale tudi pri takrat pionirski založbi Warp.

In v čem je trik? Ne v tem, da bi imel tokrat Ellison več dobrih zamisli. Morda prav nasprotno. Zamisli, tudi takih lucidnih, je tokrat celo manj kot na Cosmogrammi, kjer so šibale mimo poslušalca, sem ter tja pa mu je kaka z veliko vloženega truda celo padla v uho. A Fly Lo se je očitno malo pomiril, zadihal in viže ter zanke skonkretiziral v kose, ki tokrat večinoma delujejo končano in ne kot skice nametanke. Material je bolj jasen, prostoren in diha. Ellison poslušalca ne preseneti več s šusom v glavo, ampak mu preprosto, celo intimno niza razpoloženja, ki so na trenutke neko sivo polje med zavestjo in sanjami. Zamerimo mu lahko le občasno eteričnost. Uspe mu nekakšna hermetičnost in deluje suvereno skoncentriran, to pa doseže s trikom ’manj je več’.

A da stvari le ne bi bile dolgočasne, element presenečenja na srečo vseeno ostaja. Aranžmaji so nenavadni, nekateri komadi se začnejo z ostrimi bobni in brezsramno debelim basom, kar Flying Lotus potem nepričakovano zmehča s subtilnimi melodikami. Gostujoči vokalisti samo dodatno začinijo to juhico, saj večinoma sploh ne pojejo, ampak le nekaj stokajo in mrmrajo. Tudi najbolj znana med njimi, Thom Yorke in Erykah Badu, se ne upirata temu, da sta postavljena v vlogo nič več kot še enega melodičnega elementa v kompoziciji.

Če rečemo, da je bila plošča Cosmogramma Flying Lotus na poživilih, bi album Until the Quiet Comes lahko označili kot Flying Lotus na pomirjevalih. Pravilna poteza (pre)nahajpanega zvezdnika podzemlja.