Položaj je gotovo shizoiden in paradoksalen. Sodstvo je tisto, ki mora razsoditi o utemeljenosti kazenskih obtožb države zoper predsednika vlade.

Dve leti bo od njegovega imenovanja na čelo sodstva. Takrat je govoril o samohigieni in projektih za izboljšanje učinkovitosti in verodostojnosti sodstva. Danes govori predvsem o neizmerni iznajdljivosti izvršilne veje oblasti pri iskanju razlogov za nagajanje sodstvu. In opozarja na nepopravljive posledice za pravno državo, če bi vlada v pravosodju izpeljala vse ukrepe, ki si jih je zamislila.

S pravosodnega ministrstva ste prejeli predlog sprememb zakona o sodiščih in zakona o sodniški službi, ki predvideva prenos nekaterih pristojnosti pravosodnega ministra na predsednika vrhovnega sodišča. Zdi se, da niste navdušeni?

Ta predlog je bil dan v obliki preglednice, formalnega postopka še ni. Gre za bolj kot ne nakazane spremembe, za katere smo presodili, da ne gredo v pravi smeri. V sodstvo se skuša vpeljati podobna struktura, kot je v javni upravi, ki temelji na subordinaciji, hierarhiji. Sodni sistem pa je že po definiciji disfunkcionalen, ker temelji na neodvisnosti sodnika. Na to niti ne bi odgovarjal, če ne bi resorni minister Pličanič ves čas govoril, da bo pristojnosti prenesel na predsednika vrhovnega sodišča. Glede na formulacijo, da bo predsednik vrhovnega sodišča, ko bo imenovan, potem imenoval predsednike drugih sodišč, je mogoče razumeti, da so torej mandati vseh predsednikov sodišč na prepihu.