Vladni nacionalizem

V nedeljo so na nacionalni televiziji predvajali tretji del dokumentarnega filma o Josipu Brozu - Titu. Med oddajo je generalni sekretar vlade Božo Predalič tvitnil: »V oddaji o diktatorju Titu poslušam slovenske komuniste Stanovnika, Dolničarja … kako predano govorijo v tekoči srbohrvaščini – zgovorno.«

Na omrežju se je s tem začela še ena od mini bitk, v njej pa je moral generalni sekretar vlade odgovoriti na očitek, ali ga moti, »tudi kadar slovenski državljan tekoče govori nemško«. Predalič je odgovoril, da to ni isto in da znanju tujih jezikov ne oporeka nihče. Težava je zgolj v srbskem ali hrvaškem jeziku. »Nisem še slišal hrvaških ali srbskih politikov, da bi v slovenskih oddajah govorili v slovenščini,« je vztrajal Predalič. To je seveda razumljivo, saj se v Srbiji in na Hrvaškem v času skupne države niso učili slovenščine oziroma precej manj kot v Sloveniji srbohrvaščine.

Očitno v tem primeru niti ne gre za tuje jezike. Gre za ločevanje tujih jezikov na primerne in neprimerne, izvaja pa ga politik, ki je na tečaj slovenščine pošiljal izbrisane, da ne bi več smetili po Sloveniji s svojo balkansko govorico. Gre za ločevanje na tuje jezike, ki nekaj pomenijo, in napačne jezike, katerih poznavanje je v najboljšem primeru posledica jugonostalgije ali poveličevanja socializma. Pa še nekaj je očitno. Tudi Predalič se ne more upreti spremljanju domnevno spornega dokumentarca o Titu. Vse zadnje še živeče priče tistega časa v seriji sicer govorijo hrvaško oziroma srbsko.