Kritika / Paranormalno 4
Paranormal Activity 4, 2012
Henry Joost & Ariel Schulman
proti
Drugo predmestje, isti demoni.
Andy Warhol je pred davnimi leti posnel film o tipu, ki spi – publika je šest ur gledala človeka, ki spi. Kar je bilo seveda monotono, dolgočasno, negledljivo. Malo ljudi je videlo to spanje. Andy ni vedel, da bi moral tip med spanjem tu in tam nepričakovano trzniti ali pa krikniti – da bi moral tu in tam vstati in na stežaj odpreti hladilnik – da bi se moral tu in tam odlepiti od postelje in levitirati – da bi moralo v sobi tu in tam zaškripati – pa bi imel hit. Paranormalno 4 – direktno nadaljevanje Paranormalnega 2 – je tak dolgčas, prekinjan s sopihanji, škripanji in levitiranji, ko se morilska Katie (Katie Featherston) in njen nečak, dediča demoničnega rodu, preselita v nevadsko sosesko, ki se ji hitro zmeša od »normalnosti«, tako da mutira v perverzno križišče sage, sit-coma, laptopskega žurnala, resničnostnega šova, predatorske subjektivnosti, paranoje in terorja, ki se pedofilsko stegujejo proti otroku.
Draga bralka, dragi bralec. Kdor želi danes ohraniti trezno glavo, mora imeti dostop do kakovostnih informacij.
Svet je, žal, nasičen z informacijskim šumom, dobre in premišljene analize, komentarji, recenzije in napovedi pa so v Mladini dostopni zgolj naročnikom. Ta prispevek smo za vas izjemoma odklenili.
Naredite tudi vi kaj zase, postanite naš naročnik in preizkusite Mladinin učinek.