Zakaj nismo nagradili Pedra Opeke, dobrega prijatelja ...

Na letošnjem slovenskem filmskem festivalu v Portorožu je prvič dobil prostor tudi dokumentarni film. Ko si je žirija filme ogledala, je bila v precejšnji zagati, saj je bila kakovost izdelkov razmeroma nizka. Žirija je celo tehtala možnost, da nagrade za dokumentarni film sploh ne bi podelila. Teme so bile zelo zanimive, niso pa ti filmi imeli zgodb. Če bi bil v Portorožu televizijski festival, bi bila izbira žirije malo lažja, za »filmski« festival pa so merila le morala biti višja. Filmi so, poleg odsotnosti zgodbe, v veliki večini izkazovali pomanjkanje dela z likom, slabo dramaturgijo, ki jo je včasih še poudarjala razvlečena montaža. Nekateri so bili predolgi, brez pravega ritma, z veliko nepotrebnega ponavljanja istih motivov. Številni avtorji so se odločili za najlažjo pot in so si delo olajšali s pretirano uporabo »govorečih glav«. Zelo skrb zbujajoče je bilo pomanjkanje avtorske distance, ki v nekaterih filmih celo jemlje verodostojnost protagonistom. Samopromocija je tudi močna usmeritev, kot da bi nekateri filmarji videli le sebe.

Po temeljitem premisleku se je žirija odločila, da vendarle podeli nagrado, saj je sedanji položaj med drugim posledica pomanjkanja prostora za strokovno soočanje ustvarjalcev in razpravo med avtorji in drugimi sodelavci s tega področja. Tudi to, da je žirija prisiljena razlagati, zakaj nekega filma ni nagradila, priča o pomanjkanju prostora za ustvarjalni dialog, ki bi avtorjem pomagal, da sami najdejo odgovore na vprašanje o pravi kakovosti svojega ustvarjanja, o izkoriščenih in neizkoriščenih potencialih lastnega dela.

Pedro Opeka je izjemna osebnost, ni pravih besed, ki bi lahko opisale njegovo veličino. Pred njim se globoko klanjamo, njegovo delo in življenje sta ogromen navdih za vsakega posameznika. Tema je torej odlična, velika, z mednarodnim potencialom, a dobra tema ni zadosti za dober dokumentarni film. Na festivalu smo presojali predvsem o strokovni plati filmov in film Jožeta Možine v številnih segmentih filmskega dela ostaja podpovprečen.

To besedilo je objavila žirija letošnjega Festivala slovenskega filma, potem ko so jo začeli napadati, ker film Jožeta Možine ni dobil nagrade v Sloveniji, na tujem, sicer neznanem in celo plačljivem festivalu pa.

Najbolj žalostno je, da to ni film o Pedru Opeki, temveč film o obisku ekipe RTV SLO na Madagaskarju pri Pedru Opeki. To je lahko čisto legitimno, če bi ta izdelek tržili kot reportažo in mu ne bi nadeli oznake dokumentarni film. Glavnega protagonista so, žal, spremenili v vodnika in prevajalca. To je njegova glavna vloga v filmu, saj je neprekinjenih, avtentičnih situacij, ki jih lahko gledalec spremlja in tako spozna Pedrov vsakdanjik, res malo. Najmočnejši trenutki filma so v pristnih stikih z domačini, ko se z njimi pogovarja v njihovem jeziku, ko jih pogleda, se jih dotakne. A večkrat so ti kadri rezani sredi akcije ali agresivno prekinjeni z odgovorom na novinarjevo vprašanje, tako da imamo priložnost začutiti le začetek neke čustvene vezi, sledi pa takojšen oster preskok na racionalno raven. Delo duhovnika in misijonarja je povezano z ljubeznijo, z globokim sočutjem, s predanostjo Bogu. Čeprav si je avtor za pripoved vzel veliko časa, več kot sto minut, ni dal prostora temu najpomembnejšemu segmentu v življenju svojega glavnega protagonista. Dramaturško je zgodba dokaj neurejena. Odgovor na vprašanje, kje se dogaja, dobijo gledalci šele v zadnji petini filma, ekspozicija povsem manjka. Pomembni gradniki, kot so Pedrov intimni prostor, njegovi sodelavci in podrobnejša razlaga o njegovih starših, pridejo prepozno in tako film nima temeljev, na katerih bi stalo vseh sto minut. Poleg Pedra ni nobenega protagonista, ki bi bil vsaj malo izoblikovan – to bi bil lahko kateri od njegovih najbližjih sodelavcev ali prijateljev. Tako Pedro nima partnerja, film ne gradi nobenega zaresnega odnosa, zato tudi ni nikakršnega razvoja lika. Pedro vodi večtisočglavo skupnost, njegovo življenje mora vsebovati tudi odnose s posamezniki, ne le z množico ljudi. Ne začutimo zares vsakdanjika te skupnosti, smo bolj kot nekakšni turisti, ki so prišli od zunaj pogledat neki »fenomen«. Za dober dokumentarni film se je treba pogrezniti v temo in postati del vseh vsakdanjih težav in ovir. Veličina nekega človeka se zrcali tudi v ljudeh okoli njega. V filmu je primarna beseda naratorja, slika kot suženj caplja za pripovedjo, je ponižana na ilustracijo besede in nima prostora, da bi zadihala. V vsakem filmu je dobro pretehtati potrebnost vsake posamezne besede in zavreči vse, kar ni nujno za razumevanje zgodbe. Tudi slike in situacije so nosilke vsebine, ne samo besede.

Za dobrega dokumentarista sta potrpljenje in sposobnost predvideti razvoj situacije zelo pomembni lastnosti. Avtor mora dati protagonistu prostor, osredotočiti bi se moral nanj in ne na svoj nenehni miselni proces. Če ne bi ves čas silil protagonista, naj razlaga in komentira svoje početje, če bi mu vsaj malo dovolil, da bi bil to, kar je, bi dobil veliko močnejše in bolj izpovedno gradivo. V filmu ni konflikta, čeprav v tako veliki skupnosti težav in nesoglasij zagotovo ne manjka. Nakazana je le ena taka situacija, ko je 12 fantov iz skupnosti kradlo v mestu, a je avtorji niso izkoristili, da bi pokazali, kako se je oče Pedro odzval. Krizna situacija vedno jasno pokaže pravo veličino protagonista, v premagovanju težav in v tem, kako se jih loteva, zares začutimo, kdo je ta preizkušani junak filma. Spremljevalna beseda nekje v sredini filma pravi: »To so ljudje, ki so najnižja kasta, ki živijo pod pragom revščine.« Taka razlaga je po tem, ko dolge minute gledamo ljudi, ki se preživljajo tako, da pobirajo in prodajajo smeti, preprosto podcenjevalna do gledalca. Ali pa vprašanje novinarja: »Vprašajte jo, ali je zadovoljna,« namenjeno ženski, ki se je z družino preselila iz lesene kolibe v lepo hišo. Kdorkoli na svetu bi bil v takšnem položaju zadovoljen, in podobnih primerov bi se v filmu našlo še veliko. Kamera zelo spoštljivo gleda glavnega protagonista. Vedno se spusti na raven njegovih oči in snemalec se je namučil, ker se oče Pedro ves čas sklanja k ljudem, s katerimi komunicira. Toda avtor pogosto stoji nad kamero in zviška gleda na svojega junaka ter ga sili obračati pogled nekam navzgor. Čustvena energija gre tako mimo očesa kamere in senzibilen gledalec lahko pri tem občuti nelagodje. Nejasen je tudi razlog za pojavljanje avtorja v sliki, saj ima pogosto le nalogo nespretnega pokrivanja rezov. V nekaterih kadrih se zdi, kot da mu godi biti v sliki. Njegovo pojavljanje je pogosto moteče. Škoda, da avtor ni dovolil, da Pedro zares odpre gledalcem svoj intimni prostor. Situacija ob obisku bolne prijateljice in predvsem prizor na hribu sta največji izgubljeni priložnosti. Vse so imeli pred objektivom, a niso videli … morda zaradi preglasnih lastnih misli, zaradi drugačne percepcije, ni pomembno. Toda svoj film so s tem osiromašili.

Žirija se zaveda vseh težav pri produkciji dokumentarnega filma v Sloveniji, sploh na televiziji, a kljub omejenim sredstvom in omejenemu času na snemanju in v montaži je ta zgodba ponujala velik potencial, ki ni bil izkoriščen. Ena od utemeljitev, zakaj bi žirija »morala« nagraditi ta film, je bila tudi velika gledanost. Velika gledanost je največja nagrada za ustvarjalce. Ni pa, žal, vedno znamenje umetniške kakovosti izdelka. Film je bil premierno odlično postavljen v program. Mar obstaja boljša možnost za program na božični večer? Toda gledanost res ni vse: če bi bila, bi morala biti selekcija drugačna in bi se žirija morala odločati med tem filmom in Kmetijo. A to bi bil že drug festival.

To ni film o Pedru Opeki, temveč film o obisku ekipe RTV SLO na Madagaskarju pri Pedru Opeki. Glavnega protagonista so, žal, spremenili v vodnika in prevajalca.

Majhna ekipa je včasih v prid dokumentarnemu filmu, saj avtorji laže ustvarijo sproščeno ozračje, polno zaupanja. Toda pretirano zmanjševanje ekip zaradi varčevanja je na škodo končnemu izdelku. Prisotnost poklicnega režiserja bi zelo verjetno omogočila boljši rezultat. Leta podcenjevanja stroke so pripeljala do tega, da zdaj lahko režira kdorkoli, to pa je prispevalo k poslabšanju splošne kakovosti in k znižanju meril. Delo scenaristov je tako podcenjeno, da so postali izjemno ogrožena vrsta, delo producentov pa je zaradi nepoznavanja tega poklica pogosto popolnoma napačno razumljeno.

Žirija spoštuje trud vseh avtorjev, toda letošnja dokumentarna bera je pokazala, da je ta žanr trenutno v krizi. Film je umetnost, ki lahko razsvetljuje, ta čudoviti medij si ne zasluži, da bi ga zlorabljali za delitve na naše in njihove. Njegovo dojemanje je subjektivno, isti film ne nagovori vsakogar. Odločitev petih posameznikov, ki smo se srečali v žiriji letošnjega festivala v Portorožu, je bila, da filma Pedro Opeka, dober prijatelj ne nagradimo – in to je bila naša legitimna pravica. Da pokažemo dobro voljo, smo razložili, kako smo o filmu razmišljali. Upamo pa, da v prihodnosti nobeni žiriji več ne bo treba razlagati, kakšne napake so bile narejene, in da bodo avtorji dovolj občutljivi in samokritični, da bodo sami ugotovili, kje so skrite rezerve. Ker je vsakič lahko še bolje, in zato je filmsko delo tako zelo vznemirljivo in lepo.