Raymond Queneau: Modre cvetke

+ + + +

Poezija v modricah

Predzadnji roman mojstra kombinatorike, vaj v slogu in jezika podzemeljske lepi dve vzporedni zgodbi, eno o vojvodi Avgijskem, ki v silnem stampedu preigra in predirja, seveda na govorečem konju, francosko zgodovino od križarskih vojn do takrat, ko se zlepi s svojim antipodom, obratnežem Cidrolinom, možakom, ki živi na Barki v kanalu v prestolnici in ima čisto enake težave kot njegov plemeniti predhodnik. Ima oženjene hčere, zete, išče novo gospo(dinjo) in sploh vse, kar muči že avgijskega hlevarja.

Nekaj epizod je jako humornih in spominjajo na tiste velikanske štose iz Rabelaisa, tudi opisi požrtij, ki se dosledno sfižijo, razen enkrat, ko je po hranjenju vse narobe, so bolj iz tega vica. Seveda je vse pomešano s strukturalizmom, katerega modrocvetnost in modroljubje sta bila takrat na vrhuncu, Queneau pa eden vidnejših praktikov na tej gredici, z neposnemljivim smislom za permutacije in možnosti samoreprodukcije (pomenov). Možaka v Modrih cvetkah izmenično padata v sen in takrat vznikne drugi s svojo zgodbo, njuno srečanje in tistih okoli njiju v sodobnosti, torej v času nastanka romana pred skoraj pol stoletja, pa povzroči kar nekaj peripetij, vesoljni potop, ki ga poimenovanje ladjice napoveduje, je že ena od njih.

Queneau svojega dolgega pohoda skozi zgodovino ne markira samo z dogodki, recimo revolucijo ali rebelijami proti plemenitašem, temveč ga tudi jezikovno ozavesti. Tako ob jezikovnih igrah, arhaizmih, aluzijah na literarno klasiko zaznamo cel kup jezikovnih leg, jeziki legajo drug ob drugega, jasno, saj protagonista rada zaležeta in potem zaleže tudi jezikovno mesovje. Queneau sodi med ustvarjalce, ki bi jim danes rekli ludisti, literatura je predvsem premetena in premetana uporaba jezika; bolj kot posamezne epizode, ki so včasih čisto oštarijske, drugič morda priklicujejo kakšno zgodovinsko čtivo, so pomembni jezična okretnost, poetična našpičenost in naperjenost, zasledovanje, kako idiomi tvorijo bistroumne idiotije; roman se valja v izrabljenih klišejih in proizvaja občutek dežaluja. Kar uspešno zadene tudi slovenski prevod, takrat, ko je treba izbrskati ustreznico iz literarne zakladnice, ne da bi zaklali francoskega klasika, in tudi pri arhaiziranju govorice, pri čemer imamo zaradi mladostnosti domačijščine in pomanjkanja davnih zgledov včasih težave; prevajalka pač ne. Seveda pa so Modre cvetke bralni poligon za prekaljenega bralca in sladokusca, ki se bo prekopal skozi različne oblike govoric in se pri tem nahranil z njihovimi zakopanimi gomolji.