Očiščenje in nova setev v pravosodju

Koalicija je na začetku leta v koalicijski pogodbi napovedala nekatere ukrepe v pravosodju. Takrat so bile te napovedi deležne številnih negativnih odzivov stroke. Zdaj, osem mesecev kasneje, se nekateri ukrepi že izvajajo, drugi so v postopku implementiranja, sprejemanja ali priprave. Kritike ne pojenjajo, morda najbolj verodostojen razsodnik o sedanji reformi pravosodja pa so pravosodni podsistemi, ki jih ukrepi zadevajo, oziroma njihovi predstavniki. Poglejmo jih skozi oči predsednika vrhovnega sodišča, generalnega državnega tožilca in predsednika odvetniške zbornice.

V koalicijski pogodbi je naštetih več različnih ciljev, povezanih s pravosodjem. Recimo večni, da bo vlada pomagala pri krepitvi ugleda in avtoritete sodstva, odpravila sodne zaostanke, skrajšala čas trajanja sodnih postopkov, spodbudila organe pregona k učinkovitejšemu pregonu gospodarskega kriminala in podobni. So pa tudi drugi, specifičnejši ukrepi. Med drugimi povečanje pooblastil predsednikov sodišč, drugačen način imenovanja sodnikov, prenos pristojnosti nad tožilstvom na notranje ministrstvo, vzpostavitev nadzora nad delom sodišč, odprava trajnega sodniškega mandata in razpustitev odvetniške zbornice.

Gre za cilje, ki se razlikujejo od večine ukrepov, predvidenih v pogodbi. Ne narekuje jih kriza oziroma varčevanje, pač pa gre za udejanjanje neke ideje. Preprosteje povedano, v pravosodju ne gre za rezanje, za sklepanje kompromisov zaradi pomanjkanja sredstev, za zategovanje pasu. Seveda je tudi pravosodje, kolikor gre za proračunske porabnike, v enakem položaju kot preostali javni sektor. Ampak našteti ukrepi niso posledica varčevanja, pač pa pogleda neke politične opcije na pravosodje. In navsezadnje, gre za cilje, s katerimi se strinja večina v najvišjem neposredno voljenem predstavniškem telesu. V pravosodnih podsistemih, v sodstvu, tožilstvu in odvetništvu, ki so jim ukrepi namenjeni, ti nimajo večinske podpore. Nasprotno.

Politizacija

Ni vseeno, ali predstavniki vseh treh glavnih pravosodnih podsistemov opozarjajo na vdiranje politike vanje. Generalni državni tožilec Zvonko Fišer v spremembi tožilske zakonodaje, ki se pripravlja, vidi konkretno željo notranjega ministra po odločanju o kazenskem pregonu, sicer strogo strokovnem vprašanju, ki je v domeni tožilstva. In željo po kadrovanju v tožilstvu, ki je sedaj tudi v pristojnosti tožilstva. Predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša opozarja, da je predlagano povečanje pristojnosti predsednikov sodišč prvi korak k političnemu kadrovanju v sodstvu. Predsednik odvetniške zbornice Slovenije Roman Završek pa je poskus ukinitve odvetniške zbornice označil za čisto politično ambicijo. Za tak ukrep po njegovem ni nikakršnih vsebinskih razlogov.

Vdor politike v pravosodje vedno povzroča težave, ne glede na to, kdaj in kje poteka. Pravosodni sistem je tisti družbeni sistem, kjer se odloča o sporih med državljani, o sporih med državljani in državo, o delovnopravnih sporih, o sporih med gospodarskimi subjekti, o kaznovanju oziroma nekaznovanju, o odvzemu svobode, o kršitvah človekovih pravic in seveda o zakonitosti političnih odločitev. In v času krize, torej danes, morajo o teh, neredko usodnih vprašanjih odločati še pogosteje kot sicer. Zato je toliko pomembneje, da pri svojem delu niso vezani na politične ideje, pač pa na veljavno zakonodajo. To je pred časom madžarski vladi, ko se je ta lotila podobnih posegov v pravosodje, sporočila evropska komisija.

Odvisni in boječi

Prvič so iz pravosodja prišli kritični glasovi že ob prenosu pristojnosti nad tožilstvom na notranje ministrstvo ob nastopu vlade. Zdaj, ko so vidne prve posledice prenosa, so ti glasovi kvečjemu še bolj kritični. Ali kot je z anekdoto stanje stvari nedavno v intervjuju za časnik Večer ponazoril Fišer: »V roke sem že dobil papir z notranjega ministrstva, na katerem je pisalo Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, pod tem pa Vrhovno državno tožilstvo.« O samostojnosti in neodvisnosti tožilstva se ne govori več, Barbara Brezigar je službo prve tožilke zamenjala za službo državne sekretarke na notranjem ministrstvu.

Vlada želi odločati, kdo sme biti sodnik in kdo ne, kdo sme biti tožilec in kdo ne in kdo sme biti odvetnik in kdo ne. Verjetno je vprašanje, po kakšnih merilih bi se odločala, retorično.

Nadaljevalo se je z odvetniki in zamislijo o razpustitvi odvetniške zbornice. O tej zamisli se sicer zdaj nekoliko manj govori, a predsednik odvetniške zbornice Roman Završek pravi, da nima nikakršnih zagotovil, da je minister ne bo izpeljal že jutri. V ta namen so sprejeli resolucijo Samostojnost in neodvisnost odvetništva kot temeljni pogoj za vladavino prava, s katero so vlado posvarili pred političnim posegom v odvetništvo in svojo bojazen internacionalizirali. Resolucijo so podpisale vse največje odvetniške zbornice v Evropi, tudi krovno evropsko združenje odvetnikov. Z ukinitvijo odvetniške zbornice in s prenosom pristojnosti odločanja o vpisih in izbrisih odvetnikov ter razsojanja v disciplinskih postopkih na politiko bi kot edina država v EU dobili »od države odvisnega in države boječega se odvetnika«, kot je že pred časom opozoril Završek in dodal: »S tem bi si država dejansko podredila odvetnike.«

Zdaj je na vrsti tudi sodstvo. Predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša je pred dnevi dejal, da je v skladu z ustavno delitvijo oblasti politični prevzem sodstva popolnoma nesprejemljiv. Prepričan je, da se to ne bo zgodilo, da pa »je treba jasno opozoriti, kam vse to lahko pripelje«. Vladi in pravosodnemu ministru je sporočil, da si sodelovanja med izvršilno in sodno vejo oblasti ne predstavlja tako, »da bi se sodstvo moralo uklanjati izvršilni veji. Dokler bom jaz na čelu vrhovnega sodišča, se to ne bo zgodilo.«

Kadrovanje

Pred dnevi je Fišer glede predlaganih sprememb tožilske zakonodaje opozoril, da »minister ne le da se ne odpoveduje niti eni politični pristojnosti, temveč svoj položaj še krepi«. Ponazoril je tudi sprevrženost sedanjih političnih aspiracij po tožilstvu. In sicer glede kadrovanja oziroma, točneje, pri izbiri kandidatov za imenovanje v tožilsko funkcijo. Zdaj ima glede tega zadnjo besedo državnotožilski svet, strokovni organ, sestavljen iz notranjih in zunanjih poznavalcev tožilske specifike. Po predlaganih spremembah tožilske zakonodaje bi zadnjo besedo dobil notranji minister, v bistvu pri izbiri ne bi bil več vezan niti na mnenje državnotožilskega sveta. Zakonodaja bi mu omogočala, opozarja Fišer, da z malo »muje«, v igro pripelje kandidata po svoji meri, lahko celo »samega sebe. Če ta ureditev ni perverzna!«

Tudi pravosodni minister si želi povečati pristojnosti glede kadrovanja v sodstvu, sicer formalno ločeni, konkurenčni veji oblasti. Čeprav gre uradno za prenos pristojnosti in odgovornosti z ministrstva na vrhovno sodišče, Masleša svari pred tem, kar bo sledilo: »Glede na formulacijo, da bo predsednik vrhovnega sodišča, ko bo imenovan, potem imenoval predsednike drugih sodišč, je mogoče razumeti, da so torej mandati vseh predsednikov sodišč na prepihu.« Na prepihu bi bili tudi odvetniki, ko bi vlada oziroma pravosodno ministrstvo dobilo pristojnost za vodenje disciplinskih postopkov zoper njih. Podobno sporna je javnosti manj znana namera o spremembi zakonodaje, ki bi pravosodnemu ministrstvu omogočila imenovanje svojih predstavnikov, torej politično primernega kadra, v personalne svete, ki ocenjujejo sodniško delo.

Vlada želi torej odločati, kdo sme biti sodnik in kdo ne, kdo sme biti tožilec in kdo ne in tudi kdo sme biti odvetnik in kdo ne. Verjetno je vprašanje, po kakšnih merilih bi se odločala, retorično. Prav tako vprašanje, kako bi potem ti politični pravosodni funkcionarji ali njihovi politični nadzorniki ravnali. Kako bo odvetnik zastopal stranko v sporu z državo, če bo o njegovi usodi odločala država? Kako bo tožilec preganjal premiera, če se boji njegovega notranjega ministra? In kako ga bo sodnik obsodil? Navsezadnje, kako bodo vsi skupaj sploh lahko ravnali pravično v sporu posameznika z državo, ki bo posledica nepravičnega ravnanja države?

Obtožba, da se gre vlada politični obračun s pravosodjem, pa ni zgolj pavšalen očitek ali pretiravanje predstavnikov pravosodnih podsistemov. Vlada tega niti ne skriva. Notranji minister Vinko Gorenak vse od prevzema ministrskega položaja javno priznava, da bi si želel, da bi imela politika več vpliva na delo policije in tožilstva. Seveda, da bi povečala njuno učinkovitost pri odkrivanju in pregonu kaznivih dejanj. Realnejšo sliko dobimo, če se spomnimo napovedi predsednika vlade Janeza Janše, ki je konec avgusta v intervjuju za Siolov spletni portal poudaril politični vpliv stricev iz ozadja na pravosodje, ki se bo menda kmalu nehal, in napovedal: »Tako ali drugače bo prišlo do očiščenja in nove setve.« Ali pa če se spomnimo Gorenakove izjave, s katero je sledil zgledu svojega predsednika, da »za mnoge prihaja čas resnice. In vrsta bo dolga.« Nekaj dni za tem je policija pod vodstvom tožilstva opravila hišne preiskave pri predsedniku največje opozicijske stranke.