Nasprotniki vedno obtožujejo ljudi na levici, da so socialisti oziroma komunisti. Če se otepamo teh dveh besed, ustvarimo predstavo, kot da se ju bojimo oziroma da se pretvarjamo.

Jodi Dean, ena najglasnejših in najdejavnejših aktivistk in teoretičark gibanja Zavzemimo Wall Street, je profesorica sodobne politične teorije, ki poučuje na Hobart and William Smith Colleges v ameriški zvezni državi New York. Akademski kolega jo je na nedavnem predavanju v Kanadi, kjer je predstavila svojo novo knjigo Komunistično obzorje, označil za Emmo Goldman današnje generacije. Jodi ni tipična univerzitetna profesorica, ki bi bila zaprta v svoji pisarni in bi se previdno umikala pred javno sfero politike, ampak se vselej dejavno in neposredno povezuje s protestnimi gibanji in skupinami, ki se borijo proti družbenim krivicam v sedanji politični in gospodarski ureditvi.

V knjigi Komunistično obzorje razpravljate o drugačni viziji sveta, ki je nenehno pogojna in odprta za preureditev. Za vas je to komunistična vizija. V čem se ta razlikuje od že preizkušenih vizij iz 20. stoletja, predvsem tistih, ki so bile udejanjene v Sovjetski zvezi in drugih vzhodnoevropskih državah?

Za nobenega od državnih socializmov 20. stoletja ne moremo reči, da je bil komunistična družba. Ker je takojšen odziv na komunizem prav »kaj pa Sovjetska zveza«, lahko rečemo, da gre v bistvu za neke vrste izsiljevanje, saj nočejo, da bi verjeli v možnost alternative kapitalizmu. Želijo, da verjamemo, da je komunizem, edini med političnimi in gospodarskimi ureditvami, mogoč zgolj v eni sami obliki in da je bila ta oblika že uresničena v Sovjetski zvezi. Sama zavračam ta pogled; očitno je, da je napačen, netočen pogled na zgodovino, pa tudi popačen pogled na kolektivni imaginarij. Mislim, da lahko ljudje kolektivno presodijo, kako in kaj proizvesti ter kako bi moral biti razporejen njihov družbeni presežek. Zakaj ne? Zakaj verjamemo besedam, da lahko posamezniki ustvarijo karkoli, kolektivno pa je to nemogoče? To je smešno – posameznik ne more doseči ničesar; sprememba in razvoj (celo zastoj in stagnacija) sta delo skupnosti. Čas je, da nehamo nasedati kapitalistično-individualistični ideologiji, predvsem zdaj, ko vemo, da sistem ne deluje.