Čas za angažirano državljanstvo

Priznajmo si, Slovenija, kot država, je premajhna, da bi lahko imela vse značilnosti velikih držav. Smo dvomilijonski narod, ki po logiki ali zdravi kmečki pameti, če hočete, ne more preživeti tolikšnega državnega balasta kot ga imamo. Sem lahko štejemo poklicno vojsko, široko razvejeno diplomacijo, neučinkovito državno administracijo, enormno število občin in še kaj bi temu lahko pridali.

Pa se na kratko sprehodimo od primera do primera.

Čemu nam poklicna vojska s tako drago oborožitvijo? Smo članica EU, obkroženi z državami v isti sestavi. Torej, bi že to moralo samo po sebi zagotavljati potrebno varnost in ozemeljsko nedotakljivost. Poleg tega smo v sestavi NATO našo vojsko popeljali na pota agresorja, kar je, zgodovinsko gledano, za nas Slovence sramotno početje. Varnost države je mogoče zagotoviti tudi drugače. Čemu se pri tem ne bi poslužili že nekoč uspešno preizkušenega koncepta Teritorialne obrambe ali modela kot ga pozna Švica, s katero se tako radi primerjamo. Garant varnosti države je tudi policija. Tem oboroženim enotam bi se morala država bolje posvetiti, brez politizacije njenega delovanja vsakokratnih oblastnikov. Oborožitvena oprema bi morala biti predvsem domače proizvodnje. Finske »Patrije« so bile boljše od doma proizvedenih, se ve, zakaj.

Tu je še množica diplomatskih predstavništev v tujini. Brez vsake škode bi jih lahko razpolovili. Toda potem bi se pojavilo vprašanje, kam z odsluženimi politiki in strankarsko lojalnimi posamezniki. Rešitev je v večjem se posluževanju častnih konzulov.

Povsem na dlani je, da se toliko opevani večstrankarski parlamentarizem, vsaj v našem primeru, ni kdove kaj odrezal. Našim politikom ga je kmalu uspelo kastrirati. Državni zbor je skup prepirljivcev, ki večina njih niti približno ni sposobna dojemati, kar jim izvršna oblast podtakne v sprejetje. Primer DESUS-ovih poslancev pri sprejemanju zloglasnega zakona o uravnoteženju javnih financ. Tu sta še do skrajnosti razpasena korupcija in klientelizem in to na vseh nivojih političnega delovanja. Kaže, da brez tega ni mogoče več shajati. Tudi sosednja Italija bi brez mafije bila nenormalna država. Rešitve so v zmanjšanju vpliva političnih strank. Z uvedbo neposrednih demokratičnih institucij, ki bi imele moč in vpliv pri nadzoru vladajočih struktur. Število članov parlamenta razpoloviti in vanj voliti člane z referenčnim glasovanjem.

Zgodba zase je tudi število občin, to presega vse normalne okvire. Takoj z osamosvojitvijo so pričele rasti kot gobe po dežju. Vsi zakonski kriteriji so bili pri tem zlahka povoženi. Vsaka malo večja krajevna skupnost se je čez noč prelevila v občino. Prej, volontersko delujoča krajevna oblast, je prerasla v poklicno. Iz zakotnih prostorov vaškega doma se je preselila v reprezentančne stavbe. Od nekoč šestdeset jih sedaj Slovenija šteje nad dvestodvajset. Komu to v prid in do kdaj bo obubožana država še vzdržala to finančno breme?

In sedaj, po dvajsetih letih državotvornosti ugotavljamo, da je cesar gol. S temeljito reorganizacijo opisanih področij bi družba prihranila milijardne zneske. Ne posegajmo v sfero zdravstva in šolstva, ti sta vitalnega pomena za narodovo bit. Samo zdrav in izobražen narod bo lahko bil kos svetovnim izzivom, ki smo jim, žal, v tem brutalnem svetu, vsak dan priča.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.