Dva leva / Vlado Miheljak: Povabljen na čaj

»Glas za Boruta Pahorja je glas za Janeza Janšo.«

Se bomo dokončno odločali na podlagi tega, kako bosta oba kandidata v prihodnjih tednih pomagala pri deblokadi?

Zato, ker nimam druge izbire.

NSi je že pokazala povezovalnost in Pahorja podprla za predsednika državnega zbora. V drugem krogu bomo podprli tistega, ki je manj slab, to pa se verjetno ve, kdo je.

Seveda tisti, ki govorijo, da jih rezultat ni presenetil, blefirajo. Celo samozazrti Borut Pahor je priznal, da je rezultat zanj veliko, a prijetno presenečenje. Resda presenečenje, a razlogi niso tako nerazumljivi. O.K., volilna udeležba je res bila nizka, pravzaprav katastrofalno nizka. A ne za posamične kandidate, ampak za perspektivo parlamentarne demokracije. Na nizko udeležbo se lahko izgovarjajo tudi izvajalci volilnih napovedi, ker ogromna razlika med napovedano in realizirano volilno udeležbo lahko pripelje do zgrešenih rezultatov. Kandidati se na udeležbo ne morejo sklicevati. Če kdo ni pripeljal »svojih« volivcev na volišča, je to verjetno njegov problem, ne alibi.

Kot že nekako spada v volilno folkloro, imamo ne le več kot enega poraženca, ampak tudi več kot enega zmagovalca. Nesporni poraženec je Milan Zver in nesporna poraženka je tudi desnica, ki ji prvič ni uspelo svojega kandidata preriniti niti v drugi krog. Glede na aspiracije je poraženec tudi sedanji predsednik Danilo Türk. Ki pa ima v repasažu še možnosti. A če je desnica veliki poraženec, je hkrati Janez Janša dejansko zmagovalec volitev. Bolje se mu ne bi moglo iziti. Če bi, kar se sicer niti ob dobrih zvezah pri Bogu ne more zgoditi, vendarle bil končni zmagovalec Zver, bi bilo eksplicitno jasno, da je predsednik republike zgolj advokat, paravan za premiera, vlado in vladno politiko. In če bo zmagal Pahor? Bo to enako, le da ne bo tako eksplicitno. Zmaga Pahorja bi (bo?) dala legitimiteto Janezu Janši in sedanji vladni politiki, kot zmerni, povezovalni, nekonfliktni …

No, ne gre pokopavati živih ljudi. In tekma se ni končala, ampak se je šele zares začela. Bolj eksplicitna, bolj izostrena, bolj vsebinska, kar je napovedal v prvem nastopu po objavi rezultatov Danilo Türk. Pravilno, a ob nepravem času, na nepravem mestu. Türk se je pustil ujeti na populizem Pahorja in limanice medijev, ki so bili željni krvi. Če odmislimo Zvera, ki s svojimi stališči (bil je proti pravici do splava, ni se spomnil nobene napake vlade, izražal je pozitivni odnos do Romneyja in celo Orbana in sploh do »tea party« politične kulture) od vsega začetka ni imel niti najmanjše možnosti, je bila temeljna razlika med Pahorjem in Türkom v tem, da si je prvi zelo, za moj okus celo preveč želel zmage, drugi pa je deloval, kot da mu ni za stvar, kot da je nad dogajanjem. In ko so se trendi anket začeli obračati proti njemu, ni zaostril retorike na vsebinski ravni, ampak je nasprotno hotel postati preveč podoben Pahorju. Kar je nemogoče. Nihče ne zmore toliko skrajno bizarnega populizma kot Pahor. Zato je napačno, da je Türk, namesto da bi šel iz a priori obrambne drže v ofenzivo, skušal tekmovati s Pahorjem na njegovem terenu. Denimo s petjem karaok. Menim, da si večina potencialnih Türkovih volivcev ne želi predsednika, ki poje karaoke, ampak predsednika, ki se korajžno opredeljuje do javnih vprašanj tega časa; ki upa tvegati tudi kakšen konflikt, tako s kandidatom, ki strelja puhlice, kot z novinarji, ki speljujejo soočenja iz vsebinskih vprašanj na raven nebistvenih pikantnosti iz sfere zasebnosti. Skratka, ki zna dovolj enoznačno predočiti in pojasniti, da vloga predsednika republike ni v tem, da pasivizira nezadovoljno javnost, ampak da nastavlja ogledalo vladnemu samoljubju. In na podlagi dobrega delovanja v predhodnem mandatu je bila to velika, a nerealizirana prednost predsednika Türka pred neavtonomnim Pahorjem. Paradoks je, da se te neavtonomnosti, nezmožnosti zavedajo vsi. Tudi Igor Lukšič. Boris Vezjak je zbral nekaj posrečenih Lukšičevih diagnoz izpred mesecev. Lukšič prvič: »Če Pahor ostane, v SD in državi ne bo sprememb.« Lukšič drugič: »Pahor nima drugega programa kot vzbujanje pozornosti«. Lukšič tretjič: »Pahor je kandidat za vse funkcije, ki so odprte«. Ampak na povolilni večer naredi salto mortale: »Slovenija v teh časih rabi takšno politiko, kot jo predstavlja Borut Pahor«. Kaj res? Politiko zbujanja pozornosti?

Desnica ima prvič možnost, da zmaga na volitvah – z levim kandidatom. S kandidatom, ki nominalno spada v levo politično polje, vsebinsko pa kamorkoli in zato lahko kohabitira in kolaborira s komerkoli.

In kdo poleg desnih volivcev sestavlja volilno telo Pahorja? Lukšič jih imenuje mlada levica, moj cinični prijatelj pa tiste, ki slišijo na besede: »Priden, sedi!«