Lepi radarji lepo gorijo

Dr. Boris Vezjak, Filozof in publicist

16. 11. 2012  |  Mladina 46  |  Komentar

Bojim se, da so pričakovanja o vstaji množic, ki nas bo v Mariboru vse pognala kvišku, pretirana. Še manj bo iskra preskočila in vzplamtela širše. Ni se dvignilo ljudstvo, pa bi se moralo. Pristna dilema sploh že dolgo ni več, zakaj ljudje zavzemajo ulice, temveč zakaj tega niso storili že bistveno prej. Vsa čast lokalnim aktivistom, ki so, tudi s pomočjo družabnih omrežij, izpeljali že drugo akcijo v kratkem času – velja si zapomniti, da je tudi prvi protest proti vladi konec oktobra stekel prav tod. A pričakovanja, da se je zgodil narod, ostajajo mokre sanje vseh, ki verjamejo ustavnemu določilu, po katerem ima oblast v rokah ljudstvo in si ga lahko morda vzame neposredno. Ne, za zdaj ne bo nič. Razlog je preprost: postavitev sistema radarjev nima in ne more imeti tega potenciala. Občani si za zdaj v polnem številu še ne želijo županovega odstopa, ni jim še dovolj prekipelo.

Že res, da je bil radarski sistem postavljen na način, da jezi slehernika, po sistemu molzne krave, ki bo oglabljala voznike vse do končnega zaslužka 30 milijonov evrov in še dlje. K temu prištejmo še občutek, da gre za zaroto, ki je doletela le Maribor, ker podobnega sistema v državi ni. Ampak zakaj šele zdaj? Zakaj je občane končno predramila dovolj banalna intervencija v prometno varnost in kako je proizvedla širše učinke dramatičnega revolta? Javno-zasebno partnerstvo v tem projektu je ustvarilo nezgrešljiv vtis, da v ospredju nikakor ni prometna varnost, ampak prejkone finančna – namreč nekaterih vpletenih posameznikov. Toda veliko vprašanje je, ali takšno dejstvo res kogarkoli vznemirja. Doslej Mariborčanov ni kaj prida prepričalo niti 12 kazenskih ovadb proti županu. Vse po popreproščenem načelu: dokler gre kaj komu v žep, nimam nič proti. Ne protestiram. Če gre iz mojega, pa tega ne bom dovolil! Tega pa res ne! Kar poganja opisano logiko, sta neverjetna slepota in kratkovidnost, ker ljudstvo ne želi uvideti, da je žep davkoplačevalcev prikrajšan v prav vseh primerih. Velika senzibilnost le takrat, ko nas molzejo direktno, je znamenje manka politične kulture in državljanske odgovornosti. Žal ni poseben dosežek. Nesenzibilnost za vse preostale korupcijske afere pa je znamenje hinavščine. Ne pozabimo, da so ankete po lanskih majskih aretacijah Kanglerju namerile še večjo podporo kot običajno. Govorica teorije zarot, v katero se je takrat zatekel in se še danes, je bila zmagovita. Za komplot so seveda krive levica in skrite politične klike.

Zato so goreči radarji in Kanglerjeve slike marsikomu simpatična, četudi nedopustna scenografija, ki ji po tihem marsikdo ploska in se ob tem naslaja. Domnevam sicer, da so aktivisti želeli prebuditi »spečo zavest« in imeli najboljše namene. A spregledali so dvoličnost v političnih preferencah občanov. Premislek, po katerem politikom dopuščamo, da smejo krasti in celo priznati, da bi sami to počeli enako zavzeto, je iracionalen. Identifikacija z župani kot koruptivneži pod pretvezo, da smo jim pripravljeni odpustiti vse, če so le učinkoviti, je porazna. Pohvale prebujeni zavesti ob protestih so zato pretirane: ker radarji pomenijo neposredno in trajno, tako rekoč dnevno grožnjo, so le zaradi te svoje specifičnosti v percepciji množic postali moteči in nesprejemljivi. Za prebuditev zavesti bo treba storiti še vse kaj drugega.

K protestom v Mariboru je nujno prišteti še neko okoliščino. Zdi se, da je bila neposredna govorica ulice inscenirana na način, ki ga župan edinole razume in se ga lahko dotakne. Dogodki v mestu vijolične mentalitete z dobrim, tudi medijsko impregniranim antiintelektualističnim ozračjem so bili obenem kot nalašč za sočno medijsko obravnavo. Ko sem pred letom in pol kot prvopodpisani s skupino intelektualcev v javnem pismu zahteval Kanglerjev odstop, je bilo dejanje deležno solidnega odziva – ampak ne v Mariboru. Šele goreči radarji in jajca v občinskih oknih so postali prava dramaturgija za spektakla žejne medije.

Žanrsko vzeto imamo pred sabo redko videne protižupanske demonstracije. Da v teh apatičnih časih pridejo ljudje na ulico skandirat, mora biti res hudo. Nismo še tako daleč. Moja osebna izkušnja govori o izjemni prestrašenosti in discipliniranosti, ne le pasivnosti posameznikov. Velik del občutka nemoči v Mariboru nesporno izvira tudi iz dejstva, da je župan spletel široke in čvrste politične mreže, vključujoč stranke vseh profilov; v paktu z njim so vidni meščani, novinarji in kulturniki. Večinski valjar v mestnem svetu melje neustavljivo, interesno združen uničuje mesto. Lani je zato lahko Kangler mirno ponudil odstop, ker je vnaprej vedel, da ga bodo praktično vsi svetniki vzeli v bran. Mesto ob Dravi ima resen problem, ki ga niti odhod župana ne bo rešil.