Kritika / Ekstatična koncertna perfekcija

Če so bili presežniki v kakšni koncertni napovedi kdaj povsem upravičeni, potem je bilo to zagotovo prejšnjo sredo, ko sta se na povabilo Kina Šiška in Channel Zera na odru skupaj znašli dve megakultni zasedbi, Godspeed You! Black Emperor (GY!BE) in Dirty Three. Prvi, Kanadčani, so se na glasbeno prizorišče vrnili po osmih letih, drugi, Avstralci, po sedmih, oboji pa v izjemni formi, ki ne pušča nobenega dvoma o tem, zakaj sta zasedbi vtisnili neizbrisen pečat v rockovsko glasbo zadnjih dvajsetih let.

V Ljubljani smo v preteklih letih sicer lahko videli kopico izjemnih nastopov velike večine najbolj atraktivnih glasbenikov, a verjetno se še nikoli ni zgodilo, da bi po koncertu iz toliko ust vzneseno slišali preprost, a zgovoren stavek: »To je bil najboljši koncert v mojem življenju.«

Prvi je ob glasnih ovacijah napolnjenega Kina Šiška na oder v tipično avstralski sproščeni maniri prikorakal trojec Dirty Three. Bend, ki skoraj toliko kot rocku dolguje tudi (free) jazzu, in bend, za katerega se zdi, da bi se enako dobro znašel v špelunki v avstralskem outbacku, na odru sydneyjske operne hiše ali pa na stadionskem koncertu.

Njegov karizmatični, robato zabavljaški frontman Warren Ellis, širši publiki bolj znan iz zasedb Bad Seeds in Grinderman ter kot tesen sodelavec Nicka Cava, je zbrane dvignil na delovno temperaturo, še preden je s svojima kompanjonoma sploh prijel za inštrumente, naelektreno razpoloženje pa se je v naslednji dobri uri le še stopnjevalo. Ob Ellisovem norčavo čudaškem poplesavanju in brcanju je trojec odigral venček novejših in starejših skladb, ki jih je na odru postavil v precej bolj energično, grobo in surovo podobo s povsem punkrockovsko ostrino.

Po tako rekoč popolnem koncertu Dirty Three je verjetno le malokdo pomislil, da bi GY!BE lahko ponudil še bolj intenzivno izkušnjo, toda ne bi se mogli bolj motiti. Osemčlanska zasedba je že tako epske skladbe s posnetkov precizno zgnetla v transcendenten zvočni vihar, ki so ga s trpečim in hkrati ekstatičnim, brezkompromisnim dronanjem narekovale predvsem električne kitare. Glasbeniki so se v zatemnjeni dvorani brez nepotrebnih nagovorov poskrili po odru in celoten nastop povsem podredili skupinskemu skulpturiranju harmonično bogatega, hrupnega in preprosto veličastnega zvoka.

Potem ko so se po počasnem, petnajstminutnem stopnjevanju intenzivnosti nekaterim že začele rositi oči, je bilo videti, kot da je zasedba mnogo prezgodaj postavila vrhunec koncerta. Pa ga ni. Dih jemajoč zvočni alkimizem je iz skladbe v skladbo postajal le še bolj mogočen in ni bilo težko razumeti, zakaj so si feni zasedbo tako zelo ponovno želeli videti na odrih.

Boljšega koncerta si tako rekoč ne bi mogel zamisliti niti najbolj prožen um. Ob koncu je manjkalo le še to, da bi izza odra pritekel Ellis in z vratolomnim »stage-divom« postavil piko na ’i’ dogodku, ki bo bržkone za vselej ostal zapisan v ljubljanskih koncertnih analih.