Kritika / Nahrani me z besedami

proti

Vsega hudega nas reši.

Mnogi slovenski režiserji obetajo, dokler snemajo kratke filme, reklame in spote. Ko posnamejo celovečerni film, nehajo obetati.

Recimo: Turk. V filmu Nahrani me z besedami sta Boris Cavazza in Sebastjan Cavazza oče in sin. Spet. Katerič že? Nehajte! Pa saj to že vemo!

Dokazovanje tega, kar dokaza ne potrebuje, je očitno najboljša avtorska ideja, ki jo premore slovenski film. In tokratno dokazovanje, ki okupira prvi del filma, »odisejado samoodkrivanja«, se lahko po svoji abotnosti meri le z abotnostjo samega zapleta filma: Robert (Jure Henigman), Sebastjanov mlajši brat in Borisov sin, sicer nesojeni grafolog, ki išče »nekaj novega«, namreč na lepem izgine v Italiji, kjer je skušal rekonstruirati nič več in nič manj kot pisavo Jezusa Kristusa. Če ne bi – v flashbacku, povsem nenapetem podfilmu detekcije, ki podcenjuje inteligenco publike, zgodovino filma, s Tarkovskim vred, in Italijo – našel klošarja, Jezusovega direktnega potomca, ki mu pove, da se bliža Konec, bi že mislili, da ga je ugrabil Opus Dei. Kdo bi si mislil, da je lahko srečanje Brownove Da Vincijeve šifre in Milekove biografije Borisa Cavazze tako neposrečeno, tako naivno in tako sterilno. Film, ki nas skuša nahraniti z besedami, je verbalno tako hendikepiran, da bi moral na resno dieto, toda ko Robert svojemu mobilcu dahne »Pa kako si spet prazen,« je to le kimanje aparatu, s katerim bi moral Turk posneti svoj film.