Ihta / Maja Novak: Jedziemy nad morze!

Njanjanjanjanja, šlikapac! Vi boste volili predsednika države, jaz pa ne! Jaz imam ALIBI! Tako kot tedaj, ko ste Slovenci referendumčili o odcepitvi, o kapitalizmu in o članstvu v veliki katoliško-potrošniški družini pod perutnico matere koklje Evrope (to pa ste si predstavljali kot neomejeno možnost polnjenja nakupovalnih vozičkov v praznično osvetljenem Sparu, ne da bi se vprašali, od kod boste vzeli denar), imam tudi tokrat alibi. Znamenitega decembra 1990 sem bila namreč tajnica in prevajalka na SCT-jevem gradbišču v jordanskem Mafraqu, moj šef je bil živčni bolnik, moj plačnik kraljeva jordanska armada, moj zakoniti diplomatski zastopnik pa jugoslovanski veleposlanik v Amanu. Ker je bil dokaj obilen, je včasih oblekel galabijo, tisto ohlapno vrečo s tremi gumbi pod vratom, ki je videti kot grda in precej zaprana spalna srajca (nikarte zamenjavati s prelepimi snežno belimi haljami, ki jih nosijo Savdijci!), muhe in vroče sapice pa si je izpred obraza odganjal s konjskim repom na umetelno izrezljanem držaju. Ali je treba posebej poudarjati, da več ducat Zidarjevim delavcem na obeh jordanskih deloviščih, v Mafraqu in v Azraqu, ni omogočil glasovanja na referendumu o samoodločbi Slovenije? Ergo, habemus alibi.